Gripa

Gripa (influenca) je akutno virusno obolenje dihal, ki ga povzroča virus gripe. Obstajajo trije tipi tega virusa. Pomembnejša sta tipa A in B, ki povzročata vsakoletne epidemije t. i. sezonske gripe pri ljudeh. Tip C redkeje povzroča obolenje. Navadno se hitro širi. Kadar gripa (ali druga nalezljiva bolezen) izbruhne nenadno in se hitro širi na velikem zemljepisnem območju (po celini ali celo po vsem svetu), govorimo o pandemiji. Če širjenje gripe ni hitro in če poteka na omejenem zemljepisnem območju, pa govorimo o epidemiji. Sezonska gripa običajno poteka v obliki epidemije.

Značilnosti gripe

Gripa je zelo nalezljiva in pogosta okužba dihalnih poti. Povzročajo jo virusi, ki prizadenejo nos, grlo in pljuča. Pri gripi zamašen nos ali obilen izcedek iz nosu nista običajna, pogostejši simptomi pa so zvišana telesna temperatura, bolečine v mišicah in sklepih in izrazita utrujenost oz. izčrpanost, ki lahko traja tudi do 3 tedne. Pojavijo se lahko tudi mrazenje, suh kašelj in glavobol. Bruhanje in driska se pri odraslih redko pojavita. Trebušna gripa nima nič skupnega z običajno gripo, saj jo povzroča drug virus.

Simptomi gripe

Za sezonsko gripo je značilen nenaden pojav bolezenskih znakov. Inkubacijska doba (od okužbe do pojava kliničnih znakov) navadno traja od 1 do 4 dni, v povprečju pa 2 dni. Pri značilni, nezapleteni obliki gripe tipa A se nenadno pojavijo sistemski znaki, kot so glavobol, visoka vročina, tresavica, suh kašelj, bolečine v mišicah in kosteh, slabost in izguba apetita. Pri hujših oblikah je značilna še huda izčrpanost. Dihalni znaki, kot so izcedek, zamašen nos in boleče grlo, se sicer lahko pojavijo, vendar so v prvih 3 dneh prekriti s sistemskimi znaki. Kašelj se običajno iz suhega spremeni v produktivnega z manjšimi količinami sluzi, ki ji je včasih primešan gnoj. Ko telesna temperatura pade in se dihalni znaki omilijo, lahko kašelj in slabost trajata še teden ali dva. Virus gripe tipa B lahko povzroči podobne klinične znake. Bolezen, ki jo povzroči virus gripe tipa C, pa se pojavlja le občasno. Redko jo spremlja zvišana telesna temperatura, še redkeje pa pride do hujših bolezni spodnjih dihal.

Gripa je pogostejša pri otrocih. Pri odraslih s kroničnimi srčnimi in dihalnimi boleznimi, pri nosečnicah in imunsko oslabljenih posameznikih se lahko razvije pljučnica.

Sezonska in nova gripa

Sezonska gripa

Sezonska gripa, ki se v izbruhih pojavlja skoraj vsako jesen in zimo, je znana že več stoletij. Beseda influenca, strokovni izraz za gripo, naj bi izhajala iz srednjeveške latinske besede »influentia«, ki se je uporabljala predvsem v astrologiji in je pomenila »vpliv«. Prepričani so bili, da bolezen izvira iz »zlobnega vpliva« zvezd.

Šele v poznih 20. letih prejšnjega stoletja je bilo bolj znano, kaj povzroča sezonsko gripo. Humani virus gripe je bil odkrit leta 1933.

Nova gripa

Nova gripa, ki jo poznamo tudi kot pandemsko gripo, prašičjo gripo ali gripo H1N1 (oziroma virus influence A H1N1), se je začela med ljudmi širiti konec aprila 2009 v Mehiki in ZDA. Od tam se je razširila v mnoge druge države, kjer je bolj ali manj pogosta.

Smo zboleli za sezonsko ali novo gripo?

Bolezenski znaki sezonske gripe so podobni znakom nove gripe, tako da samo po znakih ne moremo določiti, za katero gripo smo zboleli. Zdravnik bo posumil, da gre za okužbo z novim virusom, če imamo znake, značilne za gripo ali pa če smo bili v stiku z bolnikom, pri katerem je potrjena nova oblika gripe. Jasna potrditev je mogoča samo z laboratorijskimi preiskavami.

Kako se virus gripe prenaša?

Virus gripe se prenaša s kužnimi kapljicami, ki nastajajo pri kašljanju, kihanju, govorjenju in jih lahko vdihnemo, če smo v bližini obolelega.

Če nismo previdni, lahko viruse, ki na površinah (jedilnem priboru, kozarcih, kljukah, telefonskih slušalkah …) povprečno preživijo nekaj ur, z rokami prenesemo v usta, nos in oči in se tako posredno okužimo. Zato je zelo pomembno, da si zdravi in bolni roke pogosto umivamo.

Zaščita pred gripo

Virus gripe se prenaša s kužnimi kapljicami (aerosoli), ki jih okuženi in oboleli širijo s kihanjem, kašljanjem, glasnim govorjenjem, pa tudi z neposrednimi in posrednimi stiki (npr. prek kljuk). Če nismo previdni, lahko viruse z rokami prenesemo v usta ter na nosno in očesno sluznico.

Izogibamo se nepotrebnim stikom z bolnimi in se ne zadržujemo v prostorih, kjer je veliko ljudi, če to ni nujno. Poskrbimo, da so prostori ustrezno prezračeni in da zdravo živimo – dovolj spimo, se zdravo prehranjujemo, smo telesno dejavni.

Če zbolimo, ostanemo doma in se po telefonu posvetujemo s svojim zdravnikom.

Za preprečevanje okužbe in bolezni so pomembni preprosti higienski ukrepi, s katerimi sebe in druge zaščitimo pred okužbo.

Redno in temeljito si umivamo roke s toplo vodo in milom (najmanj 40 sekund) ali si jih razkužimo z alkoholnim razkužilom (posebno pred obroki). Z neumitimi rokami se ne dotikamo ust, nosu in oči.

Ko kašljamo ali kihamo, uporabimo papirnati robček, s katerim pokrijemo usta in nos. Po uporabi ga vržemo v koš za odpadke in si umijemo roke.

Če nimamo robčka, usta in nos prekrijemo z zgornjim delom rokava. Roke si nato umijemo z vodo in milom.

Izogibamo se rokovanju in objemanju, med pozdravljanjem smo najmanj 1 meter oddaljeni od drugih oseb. Jasen znak, da moramo ostati doma so naslednji simptomi gripe:

• nenaden pojav zvišane telesne temperature nad 38 °C,
• mrazenje, glavobol, bolečine v mišicah in sklepih,
• kihanje, suh kašelj in bolečine v grlu,
• občutek vrtoglavice, občasno težko dihanje,
• pri otrocih se lahko pojavijo še bolečine v trebuhu, driska ali bruhanje.

Med pandemijo pristojni organi v nekaterih primerih priporočajo uporabo zaščitnih higienskih mask. Ti primeri se takrat natančneje določijo.

Kaj lahko storimo sami?

Zdravljenje gripe brez zapletov je simptomatsko. Simptomi, kot so slabo počutje, zmerno zvišana temperatura (do 38 ° C), nahod in kašelj, niso razlogi za obisk zdravnika. Večinoma si lahko pomagamo z zdravili za samozdravljenje, ki jih poznamo oz. se o njih posvetujemo s farmacevtom. Če se pojavijo zapleti oz. so simptomi prisotni dlje časa, moramo obiskati zdravnika.

Za zniževanje zvišane telesne temperature in blažitev bolečin je priporočljiv paracetamol, saj povzroča manj neželenih učinkov v prebavilih kot acetilsalicilna kislina. Primernejši je tudi za otroke do 15. leta, pri katerih lahko acetilsalicilna kislina izzove zelo nevaren Reyev sindrom. Paracetamol je v lekarnah na voljo v obliki tablet, sirupa za otroke in zrnc za pripravo toplega napitka. Dobijo se tudi pripravki, ki delujejo na več simptomov hkrati (znižujejo zvišano telesno temperaturo, blažijo bolečine, zmanjšujejo izcedek iz nosu in občutek zamašenega nosu ter pomirijo dražeč kašelj). Ob vnetju v grlu je priporočljivo jemanje oralnih antiseptikov, ki uničujejo mikrobe in tako preprečujejo širjenje okužbe in vnetja. Če nas že boli v grlu, nam bodo pomagali antiseptiki z lokalnim anestetikom, ki blaži bolečino. Kašelj, ki moti počitek in dodatno izčrpava, lajšamo z antitusiki, ki pomirjajo suh in dražeč kašelj ter olajšajo dihanje in bolečine v prsih. Izberemo lahko tudi sirupe z naravnimi izvlečki. Sirupi za izkašljevanje pomagajo pri produktivnem kašlju.

Med boleznijo se moramo izogibati naporom in počivati.

Kdaj je treba obiskati zdravnika?

Kadar zbolijo otroci, takoj poiščimo zdravniško pomoč. Odrasli pa zdravnika obiščemo, če:

• težko dihamo,
• nas boli v prsih,
• smo manj odzivni, zaspani in zmedeni,
• se nam poslabša kronična bolezen.

vir: e-zdravje

Vitamini in minerali

Življenje je polno preizkušenj. Kako jih premagujemo, je velikokrat odvisno od počutja, na katerega vpliva tudi ravnovesje vitaminov in mineralov. Že manjše pomanjkanje lahko povzroči neprijetno utrujenost, brezvoljnost, pomanjkanje energije in zbranosti. Za boljše poznavanje vitaminov in mineralov smo vam pripravili nekaj odgovorov na najpogostejša vprašanja o tej temi.

Kaj so vitamini?

Vitamini so organske snovi, potrebne za normalno delovanje telesa, za uravnavanje presnove ter za rast, razmnoževanje in delovanje tkiv in organov. Človeško telo ne more tvoriti vitaminov ali pa jih tvori v nezadostnih količinah.

Katere vitamine poznamo?

Vitamin A

Vitamin A so vse spojine, ki imajo biološko aktivnost retinola. Poznamo tri oblike retinoidov: alkohole (retinol), aldehide (retinal) in kisline (retinojska kislina). Tisti karotenoidi, ki se pretvorijo v retinol, so provitamini A. Najaktivnejši med njimi je betakaroten. Vitamin A v telesu deluje lokalno in sistemsko. Lokalno delovanje je vezano predvsem na zaznavanje svetlobe, saj je retinol bistveni sestavni del vidnih pigmentov rodopsina in jodopsina, ki ju najdemo v čepkih in paličicah očesne mrežnice. Sistemsko delovanje vitamina A je slabše raziskano, sodeluje pa pri rasti in diferenciaciji epitelnega tkiva, rasti kosti in drugih tkiv, razmnoževanju in rasti embria ter spodbuja delovanje imunskega sistema.

Vitamin D

Vitamin D je edini vitamin, ki ga telo lahko proizvede tudi samo, in sicer s pomočjo obsevanja kože z ultravijolično svetlobo. Že 10- do 15-minutno izpostavljanje soncu 2- do 3-krat na teden zadovolji človeške potrebe po vitaminu D. Ljudje, ki veliko časa preživijo v zaprtih prostorih ali živijo na severnih zemljepisnih širinah, si dovolj vitamina D lahko zagotovijo le z ustrezno prehrano ali z jemanjem vitaminskih dopolnil. Vitamin D pospešuje absorpcijo kalcija in sodeluje pri nastajanju kosti.

Vitamin E

Z vitaminom E označimo tokoferole in tokotrienole, ki so skupina spojin s podobno biološko funkcijo. Učinkovitejši so tokoferoli. Pogoj za normalno absorpcijo vitamina E iz hrane je, da vsebuje hrana dovolj maščob. Vitamin E se pretežno shranjuje v celičnih membranah in je ključnega pomena za normalno celično presnovo. Vitamin E je najpomembnejši antioksidant, topen v maščobah. Kot »lovilec prostih radikalov« ščiti pred poškodbami celične membrane. Ščiti pred stanji, ki jih povzroča oksidativna obremenitev, to so staranje, artritis, rak, srčno-žilna obolenja in okužbe.

Vitamin K

Vitamin K sestavljata vitamina K₁ in K₂. Vitamin K₁ je rastlinskega izvora, medtem ko vitamin K₂ sintetizirajo črevesne bakterije. Najpomembnejša vloga vitamina K je strjevanje krvi. Potrebe po vitaminu K so majhne in pomanjkanje je redko.

Vitamin C

Živali lahko vitamin C sintetizirajo same, človek pa ga mora v telo vnesti s hrano. Raziskave kažejo, da večina Slovencev da dan ne zaužije dovolj vitamina C. Vitamin C je pomemben antioksidant v notranjosti celic. Zmanjšuje oksidativne okvare DNA in beljakovin. Dejstvo je, da narodi, ki jedo veliko sadja in zelenjave, ki sta bogata vira vitamina C, manj obolevajo za boleznimi srca in ožilja. Preveliki odmerki so škodljivi, saj povečajo možnost nastanka oksalatnih kamnov.

Vitamini skupine B

Vitamini skupine B se po funkcijah in zgradbi zelo razlikujejo. V isti skupini so se znašli zgolj iz zgodovinskih razlogov, saj so vse izolirali iz kvasa in jeter.

• Tiamin ali vitamin B₁ sodeluje pri prebavi, predvsem ogljikovih hidratov. Skrbi za normalno delovanje živčnega sistema, mišic in srca.
• Riboflavin ali vitamin B₂ deluje v oksido-redukcijskih procesih kot prenašalec vodika. Koristen je za zdravo kožo, nohte in lase.
• Nikotinska kislina ali vitamin B₃ se kot koencim vključuje v oksido-redukcijske procese. Potreben je za nastanek spolnih hormonov, za normalno delovanje živčnega sistema in možganov.
• Pantotenska kislina ali vitamin B₅ je sestavni del koencima A in sodeluje pri presnovi maščob in ogljikovih hidratov.
• Vitamin B₆ je pomemben za presnovo aminokislin, uravnava tudi delovanje hormonov. Telo ga potrebuje za tvorbo protiteles in rdečih krvničk.
• Biotin sodeluje pri presnovi ogljikovih hidratov, maščob in nekaterih aminokislin.
• Vitamin B₁₂ je koencim v biokemičnih reakcijah. Če ga v telesu ni dovolj, lahko pride do megaloblastne makrocitne anemije.
• Folati so skupina sorodnih spojin, ki so odgovorne za sintezo DNA in prenos metilnih skupin na različne akceptorje. Pomanjkanje folatov je pogosto, saj jih z dnevno prehrano ponavadi ne zaužijemo dovolj, in se kaže kot megaloblastna anemija, splošna slabost in celo kot depresija. Folna kislina je sintetična oblika vitamina in se po vnosu v telo reducira do aktivne oblike.

Najpomembnejši viri vitaminov

Kaj so minerali?

Minerali so snovi anorganskega izvora in so največkrat v obliki soli. Tudi v vitaminsko-mineralne izdelke so minerali vgrajeni v obliki soli (npr. magnezijev sulfat, železov fumarat, bakrov sulfat). Minerali tvorijo približno 4 % celotne mase odraslega človeka.

Kateri minerali so pomembni za delovanje telesa?

Cink (zincum – Zn)
Cink je sestavina pomembnih encimov in se nahaja v vseh telesnih tkivih. Potreben je za rast in delitev celic, spolno dozorevanje, reprodukcijo, prilagajanje vida temi in celjenje ran. Ima številne funkcije v imunskem sistemu in sodeluje pri izražanju genov. Poleg tega sodeluje pri presnavljanju nekaterih vitaminov (retinola, piridoksina in folne kisline), delovanju čutil, zlasti vonjanja in okušanja, ter delovanju možganov.

Fosfor
Fosfor je funkcionalna enota fosfolipidov, ogljikovih hidratov, nukleoproteidov in visokoenergijskih nukleotidov. Njegova najpomembnejša vloga je vgrajevanje v strukturo kosti in zob. Pomemben je tudi za pravilno delovanje srca in ledvic in za prenos živčnih impulzov.

Jod (iodum – J)
Človeško telo vsebuje 15 do 20 mg joda, od tega 80 % v ščitnici v obliki glikoproteina. Pojavlja se v izločkih vseh eksokrinih žlez, v želodčnem soku, slini, mleku, žolču, solzah in znoju.
Jod je sestavina ščitničnih hormonov tiroksina, tetrajodtironina (T4) in trijodtironina (T3). T3 in T4 uravnavata celično presnovo in celično rast v številnih organih, zlasti v možganih.

Kalcij
V telesu odraslega človeka je povprečno kar 1200 g kalcija: 99 % v kosteh in zobeh, 1 % pa v živcih, mišicah in v krvi. Koncentracija kalcija v krvi je odvisna od količine vitamina D in parathormona, ki vplivata na njegovo absorpcijo. Najpomembnejša vloga kalcija je seveda gradnja kosti in zob. Deluje tudi kot kofaktor različnih encimov, pri strjevanju krvi, v nekaterih receptorskih sistemih ter nadzoruje delovanje živčnih in mišičnih celic.

Magnezij
V telesu odraslega človeka je približno 25 mg magnezija, od tega kar 50 % v kosteh in zobeh. V znotrajceličnih tekočinah ga je le 1 %, preostali del je v mehkih tkivih. Magnezij deluje kot kofaktor hormonov in encimov. Uravnava živčne funkcije in mišično krčenje. Vpliva na uravnoteženo prehajanje kalcijevih, natrijevih in kalijevih ionov skozi celične membrane. Mišični krči, ki jih ima veliko starejših ljudi, so pogosto posledica pomanjkanja magnezija.

Selen (selenium – Se)
Čeprav le v zelo majhnih količinah, je selen za zdravje nujno potreben. Spodbuja presnovo in telo varuje pred škodljivimi učinki prostih radikalov. Je sestavina glutation peroksidaze, najpomembnejšega antioksidanta, ki nastaja v našem telesu in ga najdemo v vsaki celici. Selen zmanjša toksični učinek nekaterih toksičnih mineralov (kadmija, svinca, arzena, živega srebra). Vpliva tudi na imunski sistem.

Železo
Potrebno je za tvorbo hemoglobina (barvila rdečih krvnih telesc), mioglobina (rdečega barvila v mišicah), nekaterih encimov in presnovo vitaminov B. Njegova najpomembnejša vloga v telesu je oskrba s kisikom.

Kalij
V človeškem telesu je približno 160 do 200 g kalija, kar 98 % ga je v celicah. Majhna količina kalija, le 2 %, je v zunajceličnih tekočinah, a kljub temu ima zelo pomembno vlogo. Prenaša živčne impulze, ima vpliv na mišično krčenje, ohranja normalen krvni tlak. Vpliva pa tudi na razvoj zarodka.

Natrij
V človeškem telesu je približno 60 g natrija, kar 50 % v zunajceličnih tekočinah. Natrij je zelo pomemben za ohranjanje celičnega membranskega potenciala. Potreben je za normalno delovanje živčnih in mišičnih celic. Njegov vpliv na krvni tlak še danes ni popolnoma pojasnjen. Najverjetneje je bolj kot sam natrij pomembno njegovo sorazmerje s kalijem.

Najpomembnejši naravni viri nekaterih mineralov

Kdo in kdaj potrebuje več vitaminov in mineralov?

Kdaj se potrebe po vitaminih in mineralih povečajo?

• Pri nezadostnem vnosu vitaminov in mineralov s hrano: pri bolnikih s prehranjevalnimi motnjami, alkoholikih in pri različnih dietah.
• Pri povečanih presnovnih potrebah: v nosečnosti in med dojenjem, pri ženskah v rodni dobi ob močnih menstruacijah, pri otrocih v prvem letu življenja in v obdobju pospešene rasti, pri bolnikih ob večjih kirurških posegih, pri bolnikih s hudimi poškodbami, vnetji ali travmo.
• Pri zmanjšani absorpciji: pri starejših, pri celiakiji, pri dolgotrajni driski.
• Pri povečanem izločanju, predvsem pri športnikih.
• Pri jemanju estrogenov ali peroralnih kontraceptivov, pri dolgotrajnem zdravljenju z antibiotiki, pri dolgotrajnih infuzijah.

V vseh omenjenih situacijah je priporočljivo jemanje vitaminsko-mineralnih dopolnil. Redno naj jih jemljejo ljudje s povečanimi potrebami po vitaminih in mineralih.

vir: e-zdravje

Dihala

Kašelj in kako ga zdravimo

Kaj je kašelj?

Kašelj je vsem dobro znan, toda zapleten obrambni refleks telesa, ki očisti dihalne poti. Nastane zaradi draženja sluznice dihal. Dražljaj se po posebnih živčnih poteh prenaša do središča za kašelj v možganih. Od tod pride ukaz za močno in nehoteno skrčenje mišičja, ki sproži izdih. Kašelj tako omogoči hitro odstranitev tujkov, sluzi in gnoja iz dihalnih poti. Spremlja tudi številne bolezni, npr. bronhitis, pljučnico, pljučni edem, tuberkulozo.

Poznamo dve obliki kašlja.

Poznamo produktivno in neproduktivno obliko kašlja.
Pri produktivnem kašlju nastaja v dihalnih poteh preveč bronhialne sluzi, ki jo poleg vode (95 do 98 %) sestavljajo predvsem glikoproteini in mukoproteini. Zaradi motenega ravnotežja med proizvodnjo, prenašanjem in izkašljevanjem sluzi se nakopičijo debele plasti sluzi, ki ovirajo zračenje pljuč. Produktivni kašelj se pojavi v obliki napada po globokem vdihu, ki potisne sluz navzgor. Cilj zdravljenja produktivnega kašlja je utekočinjenje goste sluzi, ki postane manj lepljiva in jo je lažje izkašljati. Zdravila, ki pomagajo utekočiniti in zmehčati sluz in tako olajšajo izkašljevanje, se imenujejo ekspektoransi.
Neproduktivnega ali suhega kašlja ne spremlja nastajanje sluzi. Pojavi se v več zaporednih kratkih sunkih brez izkašljane sluzi. Pogost kašelj brez sluzi bolnika izčrpava in moti njegov počitek, zlasti ponoči je zelo dražeč. Spodbujanje izkašljevanja ne koristi, zato uporabljamo zdravila za pomirjanje in odpravljanje kašlja, ki delujejo na središče za kašelj v podaljšani hrbtenjači. Imenujemo jih antitusiki. Antitusiki so lahko opiatni ali sintetični, oboji učinkovito odpravljajo suh, neproduktiven kašelj. Žal pa imajo opiatni antitusiki veliko stranskih učinkov. Lahko povzročajo odvisnost, zaspanost, dihalne motnje (plitvo dihanje), zaprtost in suhe sluznice.

Kdaj je potreben posvet z zdravnikom?

Posvet z zdravnikom je potreben, kadar traja kašelj več kot teden dni, kadar je kašelj hud in ga spremljajo bolečine v prsih, zelenkast izmeček (sputum), kri v izmečku ali težave z dihanjem.

Kronični bronhitis

Zaradi svoje pogostosti so bolezni dihal velik zdravstveni in socialni problem po vsem svetu. Vsak četrti bolnik obišče splošnega zdravnika zaradi težav z dihali. Pomemben delež med boleznimi dihal ima kronični bronhitis. Prizadene 10 do 25 odstotkov odraslega prebivalstva. Pogostejši je pri moških in starejših od 40 let. Pri več kot polovici bolnikov se postopno razvije zožitev dihalnih poti. Tretjina bolnikov ima vsaj enkrat letno poslabšanje bolezni, ki jo praviloma spremlja bakterijska okužba. Bolniška odsotnost zaradi kroničnega bronhitisa narašča in traja povprečno 25 dni na leto na bolnika. Enako narašča invalidnost.

Kronični bronhitis – kaj je to?

O kroničnem bronhitisu (kroničnem vnetju sapnic) govorimo takrat, kadar bolnik kašlja in izkašljuje vsaj tri mesece letno, dve leti ali več let zapored. Pri tem moramo upoštevati tudi druge bolezni dihal in bolezni srca. Če s preiskavo pljučne funkcije ne ugotovimo oviranega pretoka zraka, je to enostavni kronični bronhitis. Če je izmeček stalno ali občasno gnojen, ima bolnik mukopurulentni bronhitis. Kadar je pri bolniku prisotna še zožitev (obstrukcija) dihalnih poti, ki je stalna, govorimo o kroničnem obstruktivnem bronhitisu. Obstrukcija je lahko blage, zmerne ali hude stopnje.

Dejavniki, povezani z razvojem kroničnega bronhitisa

Najpomembnejši dejavnik, ki sproži nastanek kroničnega bronhitisa, je kajenje. Kadilci razvijejo kronični bronhitis pogosteje (zmerni kadilci v 25 odst., strastni kadilci skoraj v 50 odst.) kot nekadilci (le v 6 do 10 odst.). Drugi škodljivi dejavniki, ki imajo manjši vpliv pri nastanku kroničnega bronhitisa, so onesnaženje zraka s plini, parami ter prahom na delovnem mestu in v splošnem okolju ter genetski dejavniki. Vpliv okužbe dihal in drugih možnih dejavnikov ni povsem dokazan.

Poslabšanje bolezni lahko povzroči virusna ali bakterijska okužba sapnic, pljučnica, druge spremljajoče bolezni, premalo učinkovito zdravljenje, slabo stanje prehranjenosti, pa tudi zastoj sluzi v dihalih zaradi izsušenosti bolnika, vdihavanje preveč toplega in suhega zraka pa tudi hladnega zraka, kajenje, onesnažen zrak ali splošna anestezija.

Bolezenski znaki in simptomi

Bolnik s kroničnim bronhitisom dolgotrajno kašlja in izkašljuje. Težko dihanje (dispnea), najprej pri naporu, kasneje tudi v mirovanju, se pojavi pri bolnikih z zožitvijo v dihalnih poteh. Pri bolnikih z napredovalim kroničnim obstruktivnim bronhitisom je pogosta utrujenost ter znaki dihalne odpovedi in prizadetosti srca. Pri akutnem poslabšanju bolezni zaradi bakterijske okužbe bolnik več kašlja, izkašljuje povečano količino gnojnega izmečka in težje diha.

Zdravljenje

Ločimo stalno zdravljenje in zdravljenje akutnih poslabšanj bolezni. Bolniki se zdravijo ambulantno. V bolnišnico so sprejeti le najhujši bolniki, zlasti ob hudem poslabšanju bolezni.
Glavni cilji zdravljenja bolnikov s kroničnim bronhitisom so:

• izboljšati simptome in kvaliteto življenja,
• upočasniti napredovanje bolezni,
• preprečiti in zdraviti zaplete,
• podaljšati preživetje bolnikov.

Opustitev kajenja je najpomembnejši ukrep, ki upočasni napredovanje bolezni, zlasti če ga opustimo v začetku bolezni. Težave kadilca, ki je prenehal kaditi, lahko olajša žvečilni gumi, ki vsebuje nikotin.
Zdravljenje z zdravili vključuje zdravila za izboljšanje pretoka zraka v dihalnih poteh (bronhodilatatorji), zdravila, ki zmanjšujejo vnetje (glukokortikoidi, predvsem v obliki pršil) in antibiotike, kadar je poslabšanje kroničnega bronhitisa posledica bakterijske okužbe.
Pomembna je skrb za higieno dihalnih poti. Boljše in lažje izkašljevanje dosežemo z uživanjem zadostnih količin tekočine, masažo prsnega koša, uporabo pripravkov za izkašljevanje in s pravilnim dihanjem.
Potrebna je zdravstvena vzgoja bolnika o bolezni, vzrokih poslabšanj in možnostih zdravljenja.

Nekaj splošnih nasvetov za bolnike s kroničnim bronhitisom

Bolnik mora opustiti kajenje.

Bolnik naj se izogiba:

• močno onesnaženemu zraku in dražečim snovem na delovnem mestu,
• vremenskim in temperaturnim spremembam, vetru in padavinam,
• zelo vročemu in suhemu zraku,
• v času gripe kapljični okužbi,

Bolniku se priporoča:

• redna higiena dihalnih poti,
• primerno topel in vlažen zrak v bivalnem okolju,
• skrb za ustrezno prehrano,
• utrjevanje splošne telesne kondicije,
• vsako jesen cepljenje proti gripi.

vir: e-zdravje

Bolečina

Bolečina je eden najpogostejših simptomov bolezni in poškodb. Občutimo jo kot neprijeten dražljaj, ki ga ljudje različno zaznamo in se nanj različno čustveno odzovemo. Sleherni posameznik doživlja bolečino tudi pod vplivom različnih psiholoških dejavnikov.

Bolečina je v določenih primerih koristna ali celo nujna za preživetje, saj zaradi preteklih izkušenj izzove refleksen umik pred škodljivim dejavnikom. Toda pri obolenjih ali tkivnih poškodbah bolnika zgolj vodi v depresijo, povzroča nespečnost ter zmanjša njegovo družabnost in kakovost življenja. V takih primerih je bolečino smiselno čimprej omiliti.

Kdaj si lahko pomagamo sami?

Glavoboli različnega izvora, zobobol, bolečine pri poškodbah mišic in sklepov, bolečine v križu, blažje bolečine zaradi revmatskih obolenj in menstrualna bolečina ne zahtevajo nujno posveta z zdravnikom. Lahko jih olajšamo sami z zdravili proti bolečini, ki so na voljo v lekarnah brez recepta. Tovrstna zdravila imajo pogosto tudi protivneten učinek in vplivajo na znižanje povišane telesne temperature.

Glavobol

Blag do zmeren glavobol lahko lajšamo sami z zdravili s protibolečinskim delovanjem. Zavedati pa se moramo, da glavobol lahko opozarja na hujše zdravstvene težave, zlasti kadar se stanje kljub zdravljenju ne izboljša ali se celo poslabša.

Kdaj moramo obiskati zdravnika?

Nemudoma moramo obiskati zdravnika:

• pri nenadnem hujšem glavobolu,
• pri povišani telesni temperaturi, otrdelem vratu, bolečinah v ušesih, kožnih izpuščajih, zmedenosti, dvojnem vidu, vrtoglavici, slabotnosti, motnjah v ravnotežju, otrplosti, oteženem govoru,
• pri hujšem glavobolu, ki ga spremlja okužba žrela ali dihal ali pa ga občutimo v predelu sinusov,
• pri poškodbah glave,
• pri starejših od 55 let.

Zobobol

Bakterije v ustni votlini izločajo lepljivo snov, s pomočjo katere se prilepijo na površino zoba. Iz sladkorja in škroba v hrani tvorijo kisline, ki razjedajo zobno sklenino. Posledica poškodovane zobne sklenine je občutljivost zoba za sladko, mrzlo ali vroče.

Zobozdravnik ni vedno takoj dosegljiv, zato priporočamo zdravila za lajšanje zobobola.

Bolečine pri poškodbah mišic in sklepov

Med poškodbe mišic in sklepov spadajo zvini in nategi, za katere sta značilna nenadna bolečina in otekanje prizadete mišice ali sklepa.

Bolečina v kolenu

Kolenski sklep tvorijo stegnenica, golenica in pogačica. Pri krčenju štiriglave stegenske mišice se sila preko vezivnega tkiva (kite) prenese na pogačico, od tu pa na sprednji del golenice, ki ga s pogačico prav tako povezuje vezivno tkivo. Posledica je iztegnitev kolena. Med gibanjem kolena pogačica ves čas drsi v plitvi vdolbini stegnenice, zato je nujno optimalno prileganje. Če pogačica ni pravilno nameščena v svojem ležišču, ta med gibanjem kolena pritiska na stegnenico in med njima ležeči hrustanec. Posledica je obraba pogačice in hrustanca, kar izzove bolečino.
Bolečino v kolenu povzroči tudi degenerativno obolenje artroza ali osteoartritis kolenskega sklepa, ki je pogosto kronično revmatsko obolenje, predvsem pri starejših ljudeh. Za to obolenje je značilna obraba sklepnega hrustanca med stegnenico in golenico. Hrustanec izgubi enovitost, začne se drobiti, sčasoma se stanjša ali povsem izgine. Temu sledi povečana tvorba kosti in nastanek kostnih izrastkov. Pojavi se bolečina v kolenu pri obremenitvah, okorelost kolena zjutraj in po mirovanju ter zmanjšana gibljivost.

Vzroki bolečine v kolenu

Bolečina kolenskega sklepa v predelu pogačice ali pod njo je navadno posledica poškodb kolena in prevelikih obremenitev ali šibkosti stegenskega mišičja, ki povzroči neravnovesje sil ob pogačici. Zaradi tovrstnih bolečin najpogosteje trpijo mladi, še posebej športniki, ki se ukvarjajo s tekom, smučanjem, kolesarjenjem, igranjem nogometa ipd.
Prevelike in ponavljajoče se obremenitve kolena lahko povzročijo vnetje kit in njihovih ovojnic. Bolečina se pojavlja v sprednjem predelu kolena, predvsem pri hoji po stopnicah ali pobočju.
Bolečina v kolenu se pojavi tudi pri manjših poškodbah kit in vezi, kot sta nateg oz. zvin. Zelo huda bolečina in nestabilnost kolenskega sklepa pa sta znaka pretrganih kolenskih vezi ali poškodbe sklepnega hrustanca (meniskus). Bolečino prav tako povzročijo predhodne poškodbe kolena, ploska stopala ali prevelika telesna teža.
Vzroki za nastanek artroze ali osteoartritisa še niso povsem pojasnjeni. Prav gotovo imajo pri tem pomembno vlogo starost, biomehanični stres, ki poškoduje sklepni hrustanec in pod njim ležečo kost, ter biokemične spremembe hrustanca in sklepne ovojnice, vpleteni pa so tudi genetski dejavniki. Včasih se zaradi sproščanja posrednikov vnetja razvije sekundarno vnetje sklepne ovojnice, ki je sicer značilno za revmatoidni artritis, vendar je v tem primeru milejše in navadno omejeno le na en sklep.

Kaj lahko sami storimo proti bolečini v kolenu?

Če je bolečina v kolenu posledica prevelikih in ponavljajočih se obremenitev, jo lahko uspešno odpravimo z ukrepi samopomoči. S kolenom moramo mirovati in izogibati se moramo dejavnostim, ki bolečino še okrepijo. Prvi dan na prizadeto mesto vsako uro za 15 minut položimo leden obkladek. Postopek ponavljamo več ur. Naslednje dni dajemo obkladke vsaj 4-krat na dan. Da se izognemo ozeblinam, ledu ne smemo položiti neposredno na kožo, ampak ga zavijemo v kos tkanine. Koleno oskrbimo tudi s kompresijsko obvezo. Za dodaten protibolečinski in protivnetni učinek jemljemo zdravila za lajšanje revmatskih obolenj ali zdravila za lajšanje bolečin po poškodbah mišic in sklepov, ki so v lekarni na voljo brez recepta. Med spanjem ali počitkom koleno podpremo z blazino.

Pri revmatskih obolenjih kolena lahko le zdravnik postavi diagnozo in predpiše ustrezno zdravljenje. Debelost je poleg staranja, ki je pomemben fiziološki dejavnik tveganja za pojav artroze, najmočnejši pridobljeni dejavnik tveganja. Zato zmanjšanje telesne teže, predvsem zmanjšanje telesnega maščevja, olajša bolezenske simptome, izboljša gibljivost sklepov in ugodno vpliva na splošno počutje. Pomembna je tudi telesna vadba, s katero bolnik okrepi obsklepne mišice ter poveča čvrstost sklepa in njegovo gibljivost.

Obisk pri zdravniku je nujen:

• ob nezmožnosti obremenitve kolena,
• pri izraziti bolečini, ki je prisotna že ob mirovanju kolena,
• kadar se v kolenu pojavi pokanje,
• če smo v preteklosti že imeli poškodbo kolena,
• če je sklep deformiran,
• če bolečino spremljajo zvišana telesna temperatura, rdenje ali izrazito otekanje kolena, ali občutek topline okoli kolena,
• če bolečino spremljajo otekanje, odrevenelost, občutek mravljičenja in če se v mečih pod poškodovanim kolenom pojavijo modrice,
• če bolečina vztraja več kot tri dni kljub ukrepom samopomoči.

Bolečina v komolcu

V komolčnem sklepu se stikajo tri kosti, in sicer nadlahtnica, podlahtnica in koželjnica. Njegovo upogibanje omogočajo nadlahtnična in dvoglava nadlahtnična mišica ter nadlahtnično-koželjnična mišica, iztegovanje pa triglava nadlahtnična mišica. Vse mišice so prek kit povezane s kostmi. Bolečina v komolcu se najpogosteje pojavi zaradi vnetja kit v področju njihovih narastišč na kosti, ki ga povzročajo športne preobremenitve. Poznani so t. i. plezalski komolec z vnetjem kit upogibalk komolca, nadalje golfski komolec, pri katerem so vnete kite povrhnjih upogibalk prstov in zapestja ter notranjih obračalk podlahti ter t. i. teniški komolec z vnetjem kit iztegovalk prstov in zapestja ter zunanjih obračalk podlahti.

Vzroki bolečine v komolcu

Mišično tkivo se je sposobno prilagajati na obremenitve, pri katerih nastanejo mikroskopsko majhne poškodbe mišic in kit. Že po nekaj tednih se razvije večja mišična masa, medtem ko se kite, vezi, kosti in hrustanec ne morejo tako hitro preoblikovati in prilagoditi večjim silam, ki jih lahko razvijejo mišice. Zato na teh tkivih ponavljajoče se in prevelike obremenitve brez potrebne regeneracije hitreje povzročijo vnetje in patološke spremembe. Bolečina v komolcu je posledica vnetja kit in njihovih ovojnic v področju narastišča na kosti v sklepu. Pri tem otečejo in s tem pritisnejo na živec. Vzroki bolečine v komolcu so lahko tudi vnetje sluznih vrečk, okužba sklepa, zvin ali artroza sklepa.

Kaj lahko sami storimo proti bolečini v komolcu?

Pri akutni poškodbi mora prizadet sklep mirovati. Vsako uro za 15 minut na obolelo mesto položimo leden obkladek. Drugi in tretji dan hladimo le še vsake 3 do 4 ure. Ledu ne dajemo neposredno na kožo, ampak ga prej zavijemo v kos tkanine in tako preprečimo nastanek ozeblin. Komolec oskrbimo tudi s kompresijsko obvezo. Za dodaten protibolečinski in protivnetni učinek so v lekarni brez recepta na voljo zdravila za lajšanje bolečin po poškodbi mišic ali sklepov.

Po dnevu ali dveh začnemo po nasvetu fizioterapevta z različnimi vajami, s katerimi pospešimo krvni obtok in s tem zdravljenje. Za pospeševaje prekrvitve na oboleli sklep nanašamo tople obkladke. Poleg tega lahko prekrvitev pospešimo z izmeničnimi mrzlo-vročimi kopelmi.
Ko prizadeti sklep že lahko premikamo brez bolečin, sledijo vaje za krepitev poškodovanega tkiva. Težavnost vaj postopoma povečujemo, pri čemer nas na morebitno pretiravanje opozori bolečina. Sčasoma poškodovani predel previdno izpostavljamo čim več različnim gibom, njihovo težavnost pa stopnjujemo postopoma skozi obdobje več tednov.

Pri revmatskih obolenjih komolca lahko diagnozo in ustrezno zdravljenje predpiše le zdravnik. Pomembna je tudi telesna vadba, s katero bolnik okrepi obsklepne mišice ter poveča čvrstost sklepa in njegovo gibljivost.

Obisk pri zdravniku je nujen:

• kadar ukrepi samopomoči ne zaležejo,
• če je komolec deformiran,
• ob nezmožnosti premikanja komolca,
• če se pojavijo otekanje in rdenje sklepa ter zvišana telesna temperatura.

Bolečine v križu

Bolečine v križu se občasno pojavljajo kar pri 25 % ljudi, starih od 30 do 50 let, njihovo pojavljanje pa s starostjo še narašča. Posebej pogoste so pri delavcih s težkim telesnim delom, povzročajo pa visoko odsotnost z dela. Vzrokov za bolečino v križu je veliko. Kratkotrajne bolečine, ki trajajo do največ šest tednov, so navadno posledica mehanskih vplivov. Nastanejo pri nategu obhrbteničnih mišic in vezi, pri slabi drži in nefiziološkem položaju na delovnem mestu ter pri čezmernih športnih obremenitvah. Nadalje so lahko vzrok poškodbe, pri katerih pride do zdrsa medvretenčne ploščice, ki pritisne na okoliški živec. Pogosto spremljajo tudi prekomerno telesno težo in nosečnost. Kronične bolečine v križu pa se pojavijo pri vnetnih revmatskih obolenjih hrbtenice in izrabi medvretenčne ploščice. Vzrok je lahko tudi zlom hrbteničnega vretenca kot posledica osteoporoze ali pa bolezni trebušnih organov, novotvorbe in okužbe.

Revmatska obolenja

Revmatska obolenja spremljajo bolečine v sklepih, ki so največkrat posledica degenerativnih sprememb v sklepih (prstov, zapestja, komolcev, ramen, kolkov in kolen), redkeje tudi vnetnih dogajanj. Povzročajo večjo ali manjšo togost telesa, oteženo gibanje, pogosto pa tudi otekle in boleče sklepe.

Menstrualna bolečina

Krči ali bolečine med menstruacijo so posledica povečane koncentracije prostaglandinov v maternici. Menstruacijo lahko spremljajo tudi slabost, driska in glavobol.

Lajšanje menstrualne bolečine

Na voljo so zdravila za lajšanje menstrualne bolečine. Poleg tega svetujemo:

• uporabo grelnih blazinic, ki prekrvitev izboljšajo,
• spanje na hrbtu s podloženimi koleni.

Za lajšanje bolečin vam svetujemo

Vedno se moramo zavedati, da je treba najprej odkriti vzrok bolečine, šele potem jo lahko odpravimo z zdravili – analgetiki.
Analgetikov je več vrst. Za samozdravljenje so primerni le tisti, ki so namenjeni za lajšanje blagih do zmernih bolečin, njihovi neželeni učinki pa so redki in blagi. Mnogi izmed njih tudi znižujejo povišano telesno temperaturo in delujejo protivnetno.

vir: e-zdravje

Prebavila

Ali ste se že kdaj vprašali, kakšna je usoda okusnega in dišečega kosila, potem ko ste zaužili zadnji grižljaj?

Zanesljivo se med jedjo in po jedi o tem ne sprašujete, saj bi vam to pokvarilo zadovoljstvo. Glavni namen prehranjevanja je zadovoljevanje telesnih potreb po energiji in gradbenih snoveh, ki nam omogočajo preživetje. S hrano, ki ponavadi ustreza našemu okusu, dobiva telo potrebne beljakovine, ogljikove hidrate, maščobe, vitamine in minerale. Prehod od kulinaričnih užitkov do fizioloških pogojev, ki omogočajo vsrkavanje omenjenih biomolekul, pa omogočajo prebavila.

Sodobne, neurejene prehranjevalne navade, stres in velika količina zaužitih zdravil ter drugih kemičnih snovi povzročajo spremembe v prebavilih. Posledica so pogostejše težave, ki jih lahko na različne načine odpravimo in omilimo sami, če gre za hujše oblike bolezni, pa je nujen obisk zdravnika.
Na straneh o prebavilih želimo dopolniti znanje o pomenu prebavil in o tem, kaj prebavila še lahko prenesejo, o bolezenskih znakih in simptomih, na katere moramo biti še posebej pozorni, o najpogostejših boleznih in njihovih značilnostih, o tem, kaj lahko naredimo sami in kdaj moramo na pregled k zdravniku.

Črevesne težave

Driska

Driska je posledica pospešenega prehajanja vsebine skozi črevesje in posledično pogostejšega odvajanja ali zmanjšanja trdote blata. Ponavadi se pojavita obe spremembi hkrati. Če traja manj kot 14 dni, govorimo o akutni driski, če traja več kot mesec, o kronični. V blatu se poveča količina vode in mineralov, pojavijo se neprebavljeni ostanki hrane, lahko celo kri. Ko se v blatu znatno poveča količina neprebavljene hrane, se zmanjša prehajanje hranljivih snovi v telo. V črevesju so aktivni predvsem dejavniki izločanja ali sekrecije, vsrkavanje biomolekul, vode ter vitaminov in mineralov pa oslabi. To povzroči malabsorpcijo oziroma zmanjšano vsrkavanje za življenje potrebnih snovi. Človek začne hujšati, izgubi veliko telesnih tekočin in mineralov, zato pride do izsušitve ali dehidracije. V telesu nastopi negativno energijsko ravnovesje. Če ga ne prepoznamo in ne zdravimo dovolj hitro, lahko v skrajnem primeru povzroči smrt. V nerazvitem svetu so driske pogoste zaradi okužb z mikroorganizmi in so eden od najpogostejših vzrokov za umrljivost, še posebej pri otrocih. Otroci so zaradi majhnih energijskih zalog za negativno ravnovesje hranil in tekočin še posebej občutljivi.

Vzroki driske

Ali ste vedeli?

• Okužbe z mikroorganizmi spremljajo vodene in pogoste driske s krči.
• Neprebavljena hrana in veliko maščob ter izjemno neprijeten vonj blata verjetno pomenijo motnjo v delovanju trebušne slinavke.
• Za avtoimunske bolezni črevesja (ulcerozni kolitis in Crohnovo bolezen) je značilno pogosto odvajanje sluzavega ali celo krvavega blata.
• Občasno izmenjavanje driske in zaprtja, ki ju spremlja značilno kruljenje v trebuhu (borborigmi), je najbolj značilno za sindrom razdražljivega črevesja.
• Boleča iztrebljanja majhnih količin blata (tenzemi), ki jih spremlja kri v blatu, in ponavljajoči se klici k iztrebljanju pogosto kažejo na vnetno razjedo danke ali pa na tumor v tem predelu.
• V moki in prepečencu so dekstrini, ki zavirajo gnitje in delujejo na črevesje prečiščevalno.
• Neredni obroki, nezdrava hrana in stres porušijo sestavo bakterijske flore v črevesu, kar povzroča driske.
• Do izsušitve pride, ker telo izgublja vodo in minerale (npr. s čezmernim potenjem, povečanim izločanjem seča). Znaki izsušitve so suha usta, huda žeja, malo ali celo nič potemnjenega seča, vrtoglavica in hiter srčni utrip.

Kako si lahko pomagate sami?

• Izgubljeno tekočino nadomestite s pitjem izotoničnih pijač, lahko tudi blago sladkane in soljene vode.
• Naredite prehranjevalni post! Pijte nesladkane čaje (pravi čaj, kamilični čaj), jejte prepečenec, riževo sluz, prežganke, korenčkove juhe, primerno soljene nemastne kostne juhe, pretlačene zelenjavne kaše, pretlačene testenine, nastrgana in porjavela jabolka. Uživajte manj mleka in mlečnih izdelkov, sladkorja, čistih maščob in zelenjave.
• Preden greste k zdravniku, ne pretiravajte z zdravili proti driski in s pripravki, ki vsebujejo črevesne bakterije.

Nujno obiščite zdravnika

• če v blatu opazite kri
• če imate hude krče in bolečine
• če pride do znakov izsušitve
• če imate krvave driske

Preiskave

Če hočemo drisko čim prej in čim bolj učinkovito pozdraviti, moramo najprej ugotoviti njen vzrok. Bistvene preiskave za določanje vzroka driske so:

• merjenje telesne temperature bolnika,
• ugotavljanje prisotnosti mikroorganizmov ali ostankov hrane v blatu,
• določanje aktivnosti vnetnih kazalcev v krvi (povečano število belih krvničk, večja sedimentacija, večja aktivnost reaktivnega proteina C),
• endoskopska ali rentgenska preiskava črevesja.

Zdravljenje

Ker so vzroki drisk zelo različni, se tudi zdravljenje precej razlikuje. Pri vseh načinih zdravljenja najprej poskušamo nadomestiti izgubljeno tekočino in minerale, ponavadi v obliki infuzij, odpraviti bolečino, znižati povišano telesno temperaturo in preprečiti nadaljnje krvavitve.

Zaprtje

Zaprtje pomeni redko iztrebljanje majhnih količin blata, ki ga spremlja mučno napenjanje ali pa zasušitev oziroma zatrditev blata, ki ji pravimo zapeka. Zaprtje je pogosta težava, ki redko povzroči resne zaplete. Ker smo ljudje različni in imamo različne navade, je težko natančno določiti normalno število dnevnih iztrebljanj. Nekateri lahko iztrebljajo do trikrat na dan, drugi le enkrat do trikrat na teden, vendar je to za oboje normalno. Pozorni pa moramo biti, kadar se pomembno spremenita količina blata in pogostost iztrebljanja ali pa se med samim iztrebljanjem spreminjajo lastnosti blata.

Vzroki zaprtja

Ali ste vedeli?

• Zaprtje pogosteje prizadene ženske kot moške.
• V starosti ima take težave več kot 50 % ljudi.
• Pri mladih ženskah se pogosto pojavi len in počasen kolon, ki ga lahko dokažemo z merjenjem pritiskov v danki in s hitrostjo potovanja vsebine z radioizotopi. Pojav imenujemo idiopatsko motilitetno kronično zaprtje, vzroki pa še niso znani.
• Občutek nepopolne izpaznjenosti danke po iztrebljanju je pogosto posledica raka danke. Kadar opazimo v blatu sledove krvi, moramo takoj obiskati zdravnika.
• O sindromu zlorabe odvajal govorimo, kadar bolniki jemljejo odvajala redno in dolgotrajno. To lahko priznajo ali pa tudi ne. Predvsem mladina ter ljudje z osebnostnimi motnjami in anoreksijo (predvsem ženske) zlorabe odvajal ponavadi ne priznajo.
• Nekaj najbolj poznanih odvajal: celuloza in otrobi, magnezijev sulfat, laktuloza, ricinusovo olje, tekoči parafin.

Kako si lahko pomagate?

• Ne zadržujte iztrebljanja in prisluhnite “klicu narave”.
• Pijte več vode in drugih tekočin, da bo črevesna vsebina primerno vlažna.
• Pijte napitke, ki vsebujejo magnezijeve soli (npr. magnezijev sulfat), ali pa mineralno vodo z veliko magnezija, saj delujejo kot blago naravno odvajalo.
• Posegajte po hrani, ki vsebuje več vlaknin (sveže in posušeno sadje, npr. slive, fige, marelice, hruške, jabolka; kislo zelje, žita in različna semena).
• Skrbite za redno telesno aktivnost.
• Uporabljajte blaga odvajala v obliki svečk za lokalno mehčanje blata.
• Če je vaše črevesje zdravo, lahko na tešče spijete ohlajene sadne in zelenjavne sokove (npr. pomarančnega ali paradižnikovega).
• Masirajte si trebuh v smeri urinega kazalca.
• Odvajal ne uporabljajte brez predhodnega posveta z zdravnikom.

Nujno obiščite zdravnika

• če se po iztrebljanju pojavi občutek nepopolne izpaznjenosti danke, zlasti če se pojavijo še sledovi krvavitve, kar je pogosto posledica raka danke
• če pride do nenadnega oziroma akutnega zaprtja
• če so težave dolgotrajne
• če se pojavijo krvavitve

Sindrom razdražljivega črevesja

Sindrom razdražljivega črevesja ali iritabilnega kolona je najpogostejša motnja v delovanju prebavil, pri kateri organskega vzroka bolezni ne odkrijemo in tudi mehanizma njenega nastanka še ne poznamo popolnoma. Včasih je veljalo, da je posledica čustvene napetosti in stresa, danes pa vemo, da se vzroki skrivajo v mehanizmih delovanja črevesne sluznice in gibanju črevesja, vsakdanji stres pa stanje še poslabša.

Znaki bolezni

Vetrovi

Vetrovi nastajajo zaradi zraka in plinov, ki se kopičijo v črevesju in se sproščajo skozi zadnjično odprtino. Zrak in plini se lahko sprostijo na dva načina: s spahovanjem, iz zgornjega dela prebavne cevi in z vetrovi, iz spodnjega dela prebavne cevi.
Vetrovi so ponavadi posledica delovanja črevesja in življenjskih navad, zato niso razlog za hujšo zaskrbljenost. So neprijetni in moteči za posameznika in njegovo okolico.

Vzroki za nastanek vetrov

• Sproščanje plinov pri razgradnji organskih snovi v črevesju pod vplivom bakterij.
• Požiranje zraka med jedjo ali govorjenjem.

Ali ste vedeli?

• Vetrovi pogosto mučijo vegetarijance, ker jedo skoraj izključno rastlinsko hrano in veliko stročnic.
• Pri motnjah v presnovi laktoze so vetrovi posledica uživanja mlečnih izdelkov.
• Težave so izrazitejše pri nemirnih ljudeh, ki jedo hlastno in prehitro, in pri zelo zgovornih ljudeh, ki med govorjenjem požrejo preveč zraka.

Kako si lahko pomagate sami?

• Ne pijte gaziranih pijač, ki vsebujejo veliko ogljikovega dioksida.
• Ne jejte stročnic in glavnate zelenjave (zelja, cvetače, brstičnega ohrovta, brokolija), orehov, arašidov, trdih jabolk, melon, jajc in majoneze, mlade čebule, mleka ne pijte.
• Jejte počasi, obroki naj bodo redni.
• Pozorni bodite na dihanje! Ko govorite, pojete ali ko zaradi različnih obremenitev težko dihate, lahko nezavedno pogoltnete večje količine zraka.
• V skrajnih primerih lahko uporabite pripravke za zmanjševanje vetrov oziroma pospeševanje sproščanja zraka skozi usta (npr. kapljice s simetikonom, ki jih uporabljamo tudi za blažitev krčev pri dojenčkih).

Divertikli

Divertikli so žepasti mešički na tankem ali debelem črevesu. Njihovo ustje je široko ali ozko. Področje črevesne stene divertikla je peristaltično nedejavno, zato blato v njih lahko zastaja. Posledica dolgotrajnega draženja je vnetje. V debelem črevesu lahko nastanejo ognojki in razpoke.

Divertikli običajno ne povzročajo težav in zdravljenje običajno ni potrebno razen:

Pod zgoraj navedenimi pogoji se lahko razvije vnetje v predelu sluznice divertiklov ali divertikulitis. V spodnjem delu trebuha nastopijo bolečine, ki se širijo v ledveni predel. Najpogosteje se vnamejo divertikli končnega sigmoidnega predela debelega črevesa. Lahko pride do vnetja potrebušnice in do ognojkov, v najhujšem primeru pa do razpok na črevesju.

Ali ste vedeli?

• Način življenja odločilno vpliva na pojav divertiklov (sedenje, hrana s premalo vlakninami).
• Zaradi postopnega upadanja veziva med mišičnimi vlakni črevesja je verjetnost za nastanek divertiklov v starosti večja.
• V razvitih državah ima divertikle več kot 50 % ljudi, starejših od 70 let.
• Divertikli so po 60. letu starosti najpogostejši vzrok za krvavitev iz debelega črevesa.

Kako si lahko pomagate sami?

• Poskrbite za primerno telesno težo.
• Jejte dovolj rastlinske hrane, ker poveča vsebnost vlaknin v črevesju in vzdržuje primerno trdnost blata.
• Posežete lahko po blagih odvajalnih sirupih (laktuloza) ali pa uporabite odvajalne svečke.

Hemoroidi

Hemoroidi ali zlata žila so razširitve venskega ožilja ob zadnjiku (hemoroidalne vene). Ločimo notranje in zunanje hemoroide. Notranji hemoroidi ležijo v podsluznični plasti končnega dela danke in niso občutljivi za mehanske in toplotne dražljaje. Zunanji hemoroidi ležijo ob zadnjiku, od notranjih jih loči posebna zobata črta. So manj pomembni kot notranji, vendar bistveno bolj vplivajo na estetiko intimnih predelov telesa. Pogosto bolijo, ker so kožni deli dobro oživčeni.

Značilnosti notranjih hemoroidov:

• so prirojeni,
• nastanejo zaradi oslabljenega vezivnega tkiva in čezmernega ožiljenja v predelu zadnjika.

Značilnosti zunanjih hemoroidov:

• večinoma so pridobljeni,
• so posledica življenjski navad, kot so sedeče delo, kronično zaprtje in nepravilna prehrana,
• pogostejši so pri ženskah in se pojavljajo predvsem v nosečnosti,
• blage spremembe ostanejo pri vsaki ženski že po prvem porodu in so moteče, saj pri dolgotrajnem sedenju bolijo in pomembno vplivajo na estetiko intimnih predelov.

Ali ste vedeli?

Notranji hemoroidi so najpogostejši vzrok za krvavitev iz danke. Delimo jih v tri stopnje:

1. stopnja – hemoroidi, ki se običajno kažejo samo s krvavitvijo;
2. stopnja – pridruži se zdrs skozi zadnjično odprtino, predvsem pri predklonu ali pri napenjanju;
3. stopnja – poleg krvavitve pride na več mestih še do obsežnega spontanega zdrsa skozi zadnjično odprtino.

Kako si lahko pomagate sami?

• Skrbite za osebno higieno.
• Pripravite si kopeli z mlačno vodo in s kamilicami.
• Kadar čutite, da ste zaprti, uporabite blaga naravna odvajala.
• Za intimne predele uporabljajte negovalna mazila, lahko tudi mazila za nego otroške ritke.
• Uporabljajte mazila in svečke, ki vsebujejo protivnetna sredstva, in lokalne anestetike proti bolečinam (dolgotrajna uporaba ni priporočljiva zaradi tanjšanja in sušenja kože in nevzdržne, pikajoče srbečice v predelu zadnjika).

Nujno obiščite zdravnika

V predelu zadnjika se lahko pojavi modrikasta zatrdlina, ki jo spremlja pekoča in zbadajoča bolečina. Zatrdlina je ponavadi posledica strjene krvi v notranjih hemoroidih. Tak predel navadno poči, nekaj strdkov pa se izloči, kar opazimo kot krvavitev.

Zdravljenje

• Blažje krvaveče stopnje hemoroidov običajno zdravimo z vbrizgavanjem posebnih kemičnih snovi, ki povzročijo zabrazgotinjenje
• Možno je tudi zdravljenje z ledom (krioterapija) ali infrardečo svetlobo.
• Poudarjene predele razširjenih žil lahko stisnemo s posebnimi zankami; tak hemoroid kasneje sam odpade.
• Napredovale oblike hemoroidov zdravimo operativno.

Celiakija

Celiakija je bolezen prebavil, pri kateri pride do okvare predvsem tankega črevesa, kar poslabša absorpcijo hranilnih snovi. Posledica je moten razvoj organizma in slabša telesna odpornost.

Celiakija je genetska bolezen, kar pomeni, da se pojavlja v družinah. Povprečno jo najdemo pri 10 % vseh sorodnikov, ki že imajo postavljeno diagnozo. Pogosto pa se pojavi šele po kakšni operaciji, nosečnosti, porodu, virusni infekciji ali stresu. Ljudje, ki imajo celiakijo, ne prenašajo beljakovine gluten, ki se nahaja v pšenici, rži, ječmenu in ovsu. Namreč ob prisotnosti glutena v tankem črevesju posebne obrambne celice, limfociti T, povzročijo okvaro črevesnih celic in s tem moteno absorpcijo hranilnih snovi iz črevesja. Posledica so driska, bolečine in krči v trebuhu, zmanjšanje telesne mase, slabokrvnost, bolečine v sklepih, odrevenelost nog zaradi okvare živcev, izguba menstruacije ter zaostajanje v telesnem razvoju. Pojavita se tudi razdražljivost in depresija.

Osnova zdravljenja je dieta brez glutena. Pri večini ljudi takšna dieta izboljša stanje in simptomi postopoma izginejo. Če pa so okvare črevesja zaradi dolgoletnih težav prevelike, je potrebno zdravljenje z imunosupresivnimi zdravili.

Dieta brez glutena pomeni, da se bolnik izogiba hrani, ki vsebuje gluten. Prepovedano je uživanje kruha in testenin, ki vsebujejo pšenico, rž, triticale, ječmen, oves, piro ali kamut. Prav tako so prepovedani kolači, pripravljeni iz teh žit, ekstrakti žit ter sušeno in kandirano sadje. Odsvetujejo se napitki iz mleka in jogurti z dodatki, prepovedano je uživanje hrenovk, sendvičev, jajčnih nadomestkov in mesa, ki je pripravljeno z dodatki iz žit. Prav tako ni priporočljivo uživanje pripravljenih solat, omak, raznih krem in juh, ki imajo označeno vsebnost glutena, ter alkohola, pripravljenega iz žit, razen iz riža (vodka, gin, viski in pivo).

Namesto žit lahko bolnik s celiakijo uživa krompir, riž, sojo, fižol, amarant in quinoo. Prav tako so na voljo moka, kruh ter testenine brez glutena. Priporoča se vsa sveža ali zamrznjena zelenjava ter sadje in sadni sokovi. Dovoljeno je uživanje mleka in mlečnih proizvodov brez dodatkov iz prepovedanih žit. Bolnik lahko uživa sveže pusto meso, ribe in morske sadeže, jajca, lešnike in orehe, sojino olje, klobase brez dodatkov, margarine z dovoljenimi dodatki, prav tako sladkor, med, čisto čokolado z mlekom brez dodatkov, kokosov oreh, pravo kavo, čaj in vino.

Srce in ožilje

Bolezni srca in žilja po svetu in pri nas

V zadnjih petindvajsetih letih smo spoznali, da lahko z zdravim načinom življenja preprečimo nekatera bolezenska dogajanja, ki so vzrok za pogostejše obolevanje in prezgodnje umiranje ljudi. V mislih imamo predvsem srčni infarkt, možgansko kap, ledvično odpoved in prizadetost žil drugje po telesu.
V razvitem svetu zato dobiva preprečevanje bolezni (preventiva) vse večji pomen. V ZDA so to spoznali pred nami in upravičeno so lahko ponosni na rezultate t. i. preventivnih ukrepov. Obolevnost in umrljivost zaradi bolezni srca in žilja sta se tam v zadnjih petindvajsetih letih zmanjšali za polovico, pričakovana življenska doba pa se je podaljšala. V Evropi se je v zadnjih desetih letih umrljivost zaradi teh bolezni  pri ljudeh do 64. leta starosti zmanjšala kar za petnajst odstotkov. Slovenci prav zaradi premajhnega upoštevanja načel zdravega življenja še vedno prepogosto obolevamo in umiramo zaradi bolezni srca in žilja..
Umrljivost Slovencev v starosti od 54 do 64 let:

• 33 % moških umre zaradi bolezni srca in žilja
• 10 % žensk umre zaradi bolezni srca in žilja

Kaj je arterioskleroza?

Ko se na notranjo stran žilne stene začno nalagati krvne maščobe (holesterol), nastanejo večje ali manjše obloge (ateromi, plaki, lehe), ki jih sčasoma preraste vezivo. Ko se začne v aterome nalagati tudi kalcij, govorimo o aterosklerozi. Na tako spremenjeno žilno steno se lahko prilepijo krvne ploščice (trombociti) in nastane krvni strdek, ki lahko žilo delno ali popolnoma zapre.
Arterioskleroza je bolezenski proces v stenah žil, ki lahko pripelje do zožitve žil in s tem do slabše prekrvitve in oskrbe organov (srčne mišice, možganov, ledvic, mišic, črevesja) s kisikom in hranljivimi snovmi.

Kakšne so posledice ateroskleroze?

Koronarna bolezen
Zaradi zožitve koronarnih (venčnih) žil je del srčne mišice nezadostno prekrvljen. Pride do t. i. angine pektoris, večkrat prav nevzdržne bolečine v prsnem košu.Ta lahko mine po počitku ali po uporabi zdravil, lahko pa je predstopnja akutnega srčnega infarkta, ko propade del srčne mišice. Ishemična bolezen srca (koronarna bolezen) lahko povzroči nenadno smrt, še pogosteje pa vodi v srčno popuščanje.

Možganska kap
Poznamo dve obliki možganske kapi. Ishemična okvara možganov nastane, kadar se prekrvitev predela možganov zmanjša pod kritično mejo. Možganska krvavitev, ki nastane nenadno, se najpogosteje pojavlja pri ljudeh z zvišanim krvnim tlakom. Krvavitev se hitro širi, kar povzroča propadanje možganovine. Bolniki z obsežno možgansko krvavitvijo le redko preživijo več kot nekaj dni.

Periferna arterijska žilna bolezen
Ateromi nastajajo navadno v arterijah nog, posledica pa je postopno slabšanje prekrvitve ustreznega področja. Pri mišičnem naporu se lahko zaradi povečanih potreb po kisiku pojavi zelo močna, nenadna, ostra bolečina, ki po počitku preneha. Ta znak imenujemo intermitentna klavdikacija (občasno šepanje). Nezdravljena bolezen lahko vodi v gangreno (odmrtje), ki se navadno prične pri prstih in se širi navzgor.

Kaj ogroža srce in žilje?

Epidemiološke raziskave so razkrile celo vrsto dejavnikov, ki sodelujejo pri nastanku in razvoju arterioskleroze. Čeprav so vplivi teh dejavnikov različno pomembni, predstavljajo nevarnost za nastanek kroničnih bolezni (ishemične bolezni srca, možganskožilne bolezni in periferne arterijske bolezni).
Na nekatere dejavnike ne moremo vplivati. To so starost (pogostost nastanka ateromov in zapletov, ki jih povzročajo, narašča s starostjo), spol (moški so bolj ogroženi od žensk), dednost (bolniki s koronarno boleznijo imajo navadno v družini sorodnike, ki so imeli koronarno bolezen ali so umrli nenadne smrti relativno mladi). Veliko dejavnikov pa je takih, na katere lahko odločilno vplivamo sami ali z zdravnikovo pomočjo.

Prevelika telesna teža
Prevelika telesna teža je dokazano povezana z zvišanim krvnim tlakom, koronarno boleznijo in možgansko kapjo.

Povečane vrednosti holesterola
Dejavnik tveganja, ki je tesno povezan z nastajanjem arterioskleroze, je povečana koncentracija holesterola v serumu.

Kajenje
Pri kadilcih je koronarna bolezen vsaj dvakrat pogostejša kot pri nekadilcih. Tveganje narašča s številom dnevno pokajenih cigaret.

Zvišan krvni tlak
Raziskave so dokazale jasno povezavo med višino krvnega tlaka in tveganjem za razvoj koronarne bolezni in možganskožilne bolezni.

Čezmerno pitje alkoholnih pijač
Povezava med arteriosklerozo in čezmernim pitjem alkoholnih pijač je nedvomna. Prenehanje zlorabe alkohola je koristno v vsakem trenutku.

Zvišan krvni sladkor
Glavni vzroki prezgodnje smrti diabetikov tipa I in tipa II so: koronarna bolezen, možganskožilna bolezen ali periferna arterijska arterijska bolezen.

Telesna nedejavnost
Ljudje, ki so telesno dejavni, dokazano manj pogosto zbolevajo za koronarno boleznijo. Tveganje za možgansko kap ni tako tesno povezano s telesno dejavnostjo.
V Ljubljani kar 69 % moških in 74 % žensk telesno ni dovolj aktivnih.

Če imamo več dejavnikov tveganja, je celotno tveganje seštevek vseh!

Kako preprečevati nastanek in razvoj bolezni srca in žilja?

Preprečevanje arterioskleroze in posledičnih bolezni srca in žilja temelji na ugotavljanju ogroženosti in odpravljanju dejavnikov, ki povečujejo tveganja.

Ugotavljanje ogroženosti

Ogroženost lahko delno ugotovi vsak sam, nekatere dejavnike pa lahko odkrije zdravnik.
Ugotavljanje morebitne prisotnosti dejavnikov tveganja za razvoj bolezni srca in žilja pomeni torej določanje stopnje ogroženosti posameznika.

Ugotavljanje stopnje ogroženosti

Izhodišča za ugotavljanje stopnje ogroženosti.

• podatki o morebitnih boleznih in stanjih v družini (koronarna bolezen, sladkorna bolezen, visok krvni tlak, povečane vrednosti holesterola itd)
• kajenje (nekadilec, redni kadilec, nekdanji kadilec, koliko let in koliko cigaret na dan)
• vrednosti krvnega tlaka
• količina maščob v serumu
• telesna teža in indeks telesne mase
• vrednosti krvnega sladkorja
• prehranjevalne navade (sol, alkohol, kalorična vrednost hrane)
• telesna dejavnost (kako pogosto, kako dolgo, kako intenzivno)

Kako zmanjšati tveganje?

Življenjski slog

Tveganje za nastanek in razvoj arterioskleroze in posledičnih bolezni srca in žilja lahko uspešno zmanjšamo z zdravim načinom življenja. Tu ne gre za zdravljenje, ampak za upoštevanje zdravih navad, kar je cilj slehernega človeka. Vsi “ogroženi”, torej vsi, pri katerih so že prisotni dejavniki tveganja za razvoj bolezni srca in žilja, pa morajo storiti še več. Tveganje morajo najprej poskušati odpraviti s strožjimi dietetičnimi in drugimi ukrepi (brez zdravil), večkrat pa je potrebno tudi jemanje različnih zdravil pod nadzorom zdravnika.

Pomoč zdravnika

1. Zdravnik bo svetoval pri odvajanju od kajenja, odpravljanju nezdravih prehranjevalnih navad, načrtovanju telesne dejavnosti itd.
2. Zdravnik bo predpisal ustrezna zdravila, kadar bo to potrebno, morda bodo potrebni tudi temeljitejši laboratorijski in drugi pregledi.

vir: e-zdravje

Motnje erekcije

V svetu se z motnjami erekcije sooča več kot polovica vseh moških med 40. in 70. letom starosti. V Sloveniji ima po ocenah strokovnjakov težave z erekcijo približno 130.000 moških med 18. in 70. letom starosti, torej vsak peti. Motnja erekcije zelo poslabša počutje in kakovost življenja moškega, ki ga prizadene, pa tudi življenje njegove partnerke in družine.

Čeprav motnja erekcije ni življenjsko nevarna bolezen, zelo spremeni posameznikovo življenje. Lahko ima tudi različne psiho-socialne učinke, saj ni povsem ozdravljiva in bolezenski proces kljub zdravljenju napreduje. Zdravljenje je simptomatsko in pomembno za izboljšanje samopodobe in samozavesti bolnika ter za ohranjanje dobrega partnerskega odnosa, saj močno olajša posledice bolezni in upočasni njeno napredovanje. Če posameznik opazi težave z motnjo erekcije pri sebi ali pri svojem partnerju, naj probleme zaupa svojemu zdravniku, da mu bo pomagal prepoznati bolezen in da mu bo svetoval ustrezno rešitev.

Motnja erekcije se pojavlja v več oblikah

• kot trajna nesposobnost doseganja erekcije,
• kot nesposobnost doseganja dovolj čvrste erekcije za zadovoljivo penetracijo,
• kot nesposobnost vzdrževanja erekcije tako dolgo, kot je potrebno za uspešno dokončanje spolnega odnosa.

Težave s prostato

Prostata ali obsečnica je žleza, ki se nahaja ob spodnjem delu sečnega mehurja in objema sečnico. Ob rojstvu tehta 3 do 5 g, pri 20-letnem odraslem moškem pa 20 g. 15 do 30 odst. semenske tekočine prispeva izloček prostate. Ta tekočina ni nujno potrebna ob oploditvi, pač pa zagotavlja pogoje za prenos semena. Prostata skrbi tudi za to, da se semenska tekočina ne pomeša z urinom, saj ob izlivu zapre sečnico.

Kaj je prostata?

Prostata je moška spolna žleza. Leži pod sečnim mehurjem, med sramno kostjo spredaj in danko zadaj. Ob rojstvu tehta nekaj gramov. V puberteti začne pod vplivom moških spolnih hormonov rasti, tako da doseže v starosti 20 let težo do 20 g in dolžino 3 do 4 cm. Skozi prostato poteka del sečnice, v katerega se stekata semenski izvodili. Sečnica je cev, po kateri se seč izloča iz sečnega mehurja.

Zakaj je prostata pomembna?

Njena vloga še ni povsem jasna. Znano je, da prostata skupaj s semenskimi mešički tvori večino semenske tekočine, v kateri semenčeca potujejo do ženskega jajčeca. Krčenje mišičnih vlaken prostate in semenskih mešičkov potisne med orgazmom semensko tekočino v sečnico.

Kaj je benigna hiperplazija prostate?

S staranjem prostata raste, kar strokovno imenujemo benigna hiperplazija prostate (BHP). To je ena od najpogostejših nerakavih (benignih) bolezni pri moškem, ki se običajno ne razvije v raka prostate, povzroča pa težave z odvajanjem seča. Moteče težave mokrenja zaradi BHP ima več kot tretjina moških, starejših od 65 let.

Kateri so vzroki za nastanek BHP?

BHP je ena od najpogostejših bolezni starajočega se moškega, vendar vzrokov za njen nastanek ne poznamo dovolj dobro. Glavni vzrok naj bi bilo zmanjševanje koncentracije moškega spolnega hormona testosterona, ki se pojavlja s starostjo. Med dejavnike tveganja za nastanek BHP štejemo genske dejavnike, raso, kajenje in debelost.

Kakšen je lahko potek nezdravljene BHP?

Povečana prostata počasi zožuje sečnico, zato seč vedno težje izteka iz sečnega mehurja. Mišica sečnega mehurja se temu sprva prilagodi tako, da se okrepi in odebeli, s čimer seč popolnoma iztisne iz mehurja. Curek seča postaja tanjši in slabotnejši. Poleg tega postane zadebeljena stena sečnega mehurja bolj razdražena, kar ponoči povzroča mokrenje. Podnevi pa postane mokrenje pogostejše. Sčasoma stena sečnega mehurja oslabi, tako da ni več zmožna iztisniti vsega seča iz mehurja. Seč sprva zastaja le v sečnem mehurju, sčasoma pa tudi v sečevodih in v ledvicah, kar lahko privede do resne okvare ledvic.

Kakšne težave lahko povzroča BHP?

Težave z mokrenjem zaradi BHP so najpogostejše in nastajajo največkrat počasi, postopoma in skoraj neopazno. Bolniki jih pripisujejo staranju, ne pa bolezni. V začetku opazijo predvsem, da se jim curek seča slabša in da morajo na vodo tudi ponoči (nokturija).

Ostale težave z mokrenjem, ki jih navajajo bolniki z BHP, so še:

• težave z začenjanjem mokrenja,
• prekinjajoč curek seča,
• občutek nepopolnega izpraznjevanja sečnega mehurja,
• občutek nujne potrebe po mokrenju,
• pogosto mokrenje,
• kapljanje seča po koncu mokrenja,
• dodatno napenjanje med mokrenjem ali
• nekontrolirano uhajanje seča.

Katere so še druge posledice nezdravljene BHP?

Nezdravljena BHP počasi napreduje in lahko povzroči različne hude zaplete, med katere štejemo predvsem krvavitev iz prostate, akutni ali kronični zastoj seča v mehurju, okužbo sečil, nastanek kamnov v sečnem mehurju ali okvaro ledvic. Zato je pomembno, da bolezen pravočasno odkrijemo in jo tudi ustrezno zdravimo.

Kako ugotavljamo BHP?

Kadar se pojavijo težave z mokrenjem, je nujno, da obiščete svojega zdravnika. Presodil bo, če je potreben pregled pri urologu, specialistu za sečila in moške spolne organe.

Obisk pri splošnem zdravniku
Zdravnik vas bo najprej vprašal o vaših zdravstvenih težavah, zlasti glede mokrenja.
Prosil vas bo, da boste izpolnili Mednarodni vprašalnik za točkovno vrednotenje simptomov pri BHP.

S pomočjo tega vprašalnika bo vaš zdravnik lahko ocenil, ali so vaši simptomi blagi (seštevek točk 0–7), zmerni (seštevek 8–19) ali hudi (seštevek 20–35). Poleg tega boste v drugem delu vprašalnika sami ocenili kakovost svojega življenja glede na težave. Ocena 0 pomeni, da ste zelo zadovoljni s kakovostjo življenja, 6 pa, da je kakovost vašega življenja zelo slaba.

Z rektalnim pregledom bo zdravnik otipal vašo prostato, ocenil bo njeno obliko, velikost, prožnost in morebitne bolezenske spremembe.
S pregledom vašega seča bo ugotovil morebitno prisotnost vnetja ali krvavitve iz sečil.
Odvzel vam bo kri za določitev vrednosti kreatinina in za prostato specifičnega antigena (PSA). Kreatinin je beljakovina, ki se izloča le s sečem. Njegove povišane vrednosti nakazujejo ledvično okvaro. PSA je beljakovina, ki se tvori le v prostatičnih celicah in delno prehaja tudi v kri. Povišane vrednosti PSA v krvi (več kot 3 ng/ml) lahko pomenijo raka prostate.
Zdravnik vas bo po potrebi napotil tudi na ultrazvok sečil in prostate. S to preiskavo bo predvsem ugotovil, ali seč po končanem mokrenju zastaja v mehurju, in natančneje ocenil velikost vaše prostate.

Kdaj vas bo splošni zdravnik napotil k urologu?

K urologu vas bo napotil, če bodo simptomi hudi, če je bilo dosedanje zdravljenje neuspešno, ob sumljivem rektalnem pregledu prostate, ob okužbi ali krvavitvi iz sečil, pri povišanem PSA, pri večjem zastajanju seča ali pri kamnu v sečnem mehurju in pri povišanih vrednostih kreatinina.

Obisk pri urologu

Urolog vam bo izmeril pretok seča. To je neinvazivna preiskava, ki bo objektivno pokazala, kakšen je vaš največji in povprečni pretok seča na sekundo.
Pri povišanem PSA oziroma sumljivem rektalnem pregledu prostate vam bo urolog naredil ultrazvok prostate skozi danko (TRUZ) in sočasno še punkcijo prostate. Tako odvzeto tkivo prostate bo poslal na mikroskopski pregled, da bo na ta način izključil morebitno prisotnost rakavega tkiva.
Pri krvavitvah ali pri okužbi sečil, pri kamnu v sečnem mehurju in pred načrtovanim operacijskim posegom na prostati bo urolog največkrat opravil še cistoskopijo. S posebnim inštrumentom bo skozi sečno cev pregledal sečnico, ocenil velikost prostate in pregledal sečni mehur.
Če vzrok vaših težav z mokrenjem ne bo popolnoma jasen, se bo urolog odločil še za funkcionalne preiskave sečnega mehurja in sečnice. S posebnimi katetri bo izmeril še tlake v sečnem mehurju in v sečnici. Pogoste težave z mokrenjem imajo namreč bolniki, pri katerih je prišlo do okvare živčevja sečnega mehurja (na primer sladkorni bolniki). Pri teh ne zdravljenje ne operacija BHP ne bi izboljšala težav z mokrenjem.

Kako zdravimo bolnike z BHP?

• Bolnike z blagimi težavami mokrenja zaradi BHP opazujemo in redno kontroliramo.
  Priporočamo jim splošne preventivne ukrepe, ki izboljšajo mokrenje – omejitev pitja alkohola in prave kave, mrzlih in šumečih pijač, pa tudi omejitev uživanja začinjenih jedi in podobno. Priporočamo tudi pitje različnih naravnih napitkov.
• Pri zmernih težavah mokrenja vam bo vaš zdravnik svetoval zdravljenje z zdravili.
• Pri hudih težavah mokrenja, ki se ne izboljšajo z jemanjem zdravil, in v primerih, ko je BHP povzročila enega od zapletov (krvavitev ali okužbo sečil, kamne v sečnem mehurju, zastoj seča, ledvično okvaro), vam bo urolog predlagal operacijsko zdravljenje BHP. Najpogostejša operacija je transuretralna resekcija prostate (TURP), pri kateri delce odvečnega prostatičnega tkiva odstranimo skozi sečno cev s posebnimi inštrumenti in tako sprostimo sečnico.

Zdravljenje z zdravili

Na voljo sta dve vrsti zdravil za zdravljenje BHP.

• Zaviralci alfaadrenergičnih receptorjev s sproščanjem gladkih mišičnih vlaken na vratu sečnega mehurja in v prostati izboljšajo mokrenje. Od teh zdravil so pri nas na voljo tamsulozin, doksazosin in terazosin.
• Zaviralci 5-alfa reduktaze upočasnijo rast prostate, zmanjšajo njen volumen za 20 do 30 % in izboljšajo mokrenje. Iz te skupine sta znani dve zdravili: finasterid in dutasterid.

Za vrsto zdravila se bo zdravnik odločil, ko bo z ultrazvokom izmeril vašo prostato. Pri volumnu prostate pod 30 ml vam bo svetoval zaviralce alfaadrenergičnih receptorjev, pri večjem volumnu pa, vsaj na začetku zdravljenja, kombinacijo zaviralcev alfaadrenergičnih receptorjev in zaviralcev 5-alfa reduktaze.

vir: e-zdravje

Koža

Pomen kože

Koža je obrambni plašč našega telesa. Varuje ga pred zunanjimi vplivi in pred vdorom škodljivih snovi, pomaga pri uravnavanju vlage, izloča odpadne snovi in uravnava telesno temperaturo. Številne naloge, ki jih opravlja koža, so zelo pomembne, nekatere celo nepogrešljive.

Maščoba, ki se izloča iz žlez lojnic, deluje razkužilno, ter ohranja kožo in lase mehke in prožne. Živčni končiči  možganom posredujejo občutke bolečine, mraza, toplote ipd.. V koži se tvori vitamin D. Ultravijolični žarki delujejo na ergosterin, ki skupaj s fosforjem in kalcijem vpliva na rast kosti. Če naj koža dobro opravlja številne naloge, mora biti zdrava. Da bo zdrava postala in tudi ostala, potrebuje biološko hrano oz. notranjo kozmetiko. Človek s hrano pogosto ne dobi vseh snovi, ki jih koža potrebuje.

Biološka prehrana je potrebna še zlasti v »kritičnih« obdobjih, ko se na koži pogosto pojavljajo spremembe.

Mnogo ljudi ima vsakdanje težave z mastno ali suho kožo, aknami ali manjšimi vnetji in s celulitom. Poleti se pojavijo še težave zaradi sončnih opeklin, pikov insektov, pretiranega znojenja, manjših poškodb.

Pri izbiri izdelkov za samozdravljenje morate upoštevati tip kože, mesto na telesu, kjer se je poškodba pojavila in njeno obsežnost ter bolezenske značilnosti prizadetega predela (pordela, otekla, razpokana, luskasta, razjedena koža, mozolji, izpuščaji).

Pri manjših težavah si lahko po posvetu s farmacevtom uspešno pomagate sami.

Tipi kože

Koža je suha, normalna, mešana ali mastna. Vsak od teh štirih osnovnih tipov ima svoje značilnosti in potrebuje posebna sredstva za nego.

Zgradba kože

Koža sestoji iz vrhnjice (epidermis), usnjice (cutis) in podkožja (subcutis). Meja med vrhnjico in usnjico je valovita. Podaljški usnjice segajo med ugreznine vrhnjice kot papile, ki so osnova kožnega crteža.

Opredelitev tipa kože

Test za suho kožo

Kožo na obrazu in vratu temeljito očistite. Čez eno uro jo poglejte pri močni svetlobi in na spodnja vprašanja odgovorite z da ali ne.

1. Ali so kožne pore dobro vidne?
2. Ali se vam zdi, da je vaša koža pusta, celo nekoliko razpokana in brez leska?
3. Ali je vaša koža rožnata?
4. Ali imate več kot 25 let in so se okoli vaših oči pojavile prve gubice?
5. Ali ste morda opazili, da koža na soncu, vetru ali mrazu pordi in je razdražena?
6. Težav z ogrci nimam.

1. Ali so na testnih lističih vidni sledovi maščobe?
2. Ali je vaša koža na sencih in licih gladka, pore pa so majhne?
3. Ali imate na sredini obraza razširjene pore in ogrce?
4. Ali se vam nos sveti že eno uro po čiščenju?
5. Ali imate občutljivo kožo?
6. Ali je koža na licih in čelu pozimi razdražena in hrapava?
7. Ali imate občutek, da je vaša koža poleti bolj mastna kot sicer?

1. Ali so na vseh lističih vidni sledovi maščobe?
2. Ali so sledovi maščobe na licih in na sredini obraza enaki?
3. Ali so ogrci izraziti?
4. Ali imate ogrce tudi na licih?
5. Ali se vam zdi vaša koža bleda in slabo prekrvljena?
6. Ali je vaša koža zabuhla in so pore izrazite?
7. Ali se vam ogrci naredijo brez vsakega vzroka?
8. Ali je koža sorazmerno neobčutljiva, tako da se redkokdaj vzdraži ali pordeči?

Lasje

O pomenu las v našem življenju

Zakaj so se strokovnjaki, ki se ukvarjajo z lasmi in vsem kar je z njimi povezano, odločili za ločeno vejo v medicini, dermatologiji, kozmetologiji? Težave, povezane z lasmi, so pomembne same po sebi, in verjetno se strinjate, da ima zdravje las in njihov zunanji videz pomembno vlogo, ki seže daleč stran od meja medicine ali socialne psihologije.

Znano je, da nas dlake in lasje ščitijo. Trepalnice ščitijo oči, kocine v nosu in zunanjih ušesih ulovijo tujke in jim preprečijo, da bi prišli v notranjost. Obrvi ščitijo oči pred potom. Lasje tudi ohranjajo toploto. Zrak, ki je med lasmi, obkroža kožo in tako ohranja toploto. Biološki pomen las se ne more primerjati s socialno-psihološkim pomenom las za človeka.

Že v davnih časih so ljudje dajali velik pomen videzu svojih las in njihovi negi, ker so videli v laseh vir naslade ali razvrata. Lasje predstavljajo osebnost, moč in neodvisnost. Že nekaj časa se za različno \”obdelavo\” las trošijo milijarde. Lase strižejo, barvajo, češejo, navijajo, kodrajo, ravnajo, pokrivajo z lakom in drugimi lasnimi kozmetičnimi sredstvi, in to vse zato, da bi svoji osebnosti dali neponovljiv stil, ki bi govoril sam zase.

Lasje so zelo viden znak različnosti ljudi, živečih na našem planetu. Naprimer čopek las, ki krasi sumoborce, slavnostno odstrižejo, ko ta konča svojo športno dejavnost. V Kambodži ženinu in nevesti po tradiciji na poseben način ostrižejo lase, da bi s tem od mladoporočencev odgnali zle duhove. V Maleziji moški ne smejo imeti dolgih las. V indijski severni državi Pandžab grozi smrtna kazen moškemu, postriženemu na kratko.

Lasje skozi čas

Skozi zgodovino so se predstave različnih narodov in kultur o lepoti las in pričesk menjavale v odvisnosti od časa. Prvi Egipčani so si puščali lase rasti in kodrati. Za svoje lase se niso zanimali. V nekem trenutku pa se je našel človek, ki je menil, da je nega in vsakodnevno česanje las zamudno in nepotrebno in da je imeti lase čisti nesmisel. Po staroegipčanski modi so si tako moški kot ženske brili glave in nosili lasulje. Pojavila se je cela industrija storitev povezanih z izdelovanjem lasulj.

Tudi v starem Rimu so bile lasulje zelo moderne. Ta moda se je umaknila samo za kratek čas, ko so se Cezarjevi legionarji zaradi številnih in dolgih vojnih pohodov iz praktičnih razlogov začeli striči na kratko in briti.

Stari Germani so ostrigli zločince, da bi jih tako onečastili. V vzhodnih kulturah in za afriške vrače so bili obrezani lasje znamenje pomembnosti določene osebe. Gosti in dolgi lasje so bili znak duhovne posebnosti ter so izražali poštenost in fizično moč.

Antični bogovi Zevs, Jupiter, Apolon, David in Samson so bili obdarjeni z bogatimi in gostimi lasmi. Prvi kristjani so se imeli za nekaj posebnega, kar zadeva bratstvo in poštenost, in so nosili dolge lase. Tako so prikazani Kristus in njegovi učenci na freskah iz tretjega stoletja.
Kristus ima nekoliko valovite lase, kar pomeni ljubezen do vseh ljudi.

Na mistično oceno las je vplivala njihova barva. Beli lasje, ki se prelivajo z zlato, so spominjali na božansko luč in so simbolizirali nesmrtnost. Medeno rdeči lasje so bili povezani z boginjo Venero in so govorili o pokvarjenem in demonskem značaju. Tudi za črne lase je obstajala zelo mračna razlaga.

Če je moški v srednjem veku srečal žensko z razpuščenimi lasmi, ni bilo dvoma, da je srečal čarovnico. Kito je lahko nosilo samo mlado, neporočeno dekle, ki so ji dovolili uporabljati magično moč, da bi lahko zapeljala usojenega fanta. Razpuščenih las v vsakodnevnem življenju ni smel imeti nihče, ker je bil to znak čarovništva (čarovnice so namreč s česanjem priklicale burjo).

Zelo pomembna je bila tudi poraščenost po obrazu, še posebno pri ženskah. Če so se jim kar naenkrat pojavili brada in brki, so jih v nekem obdobju imeli za izbrane od boga, v drugem za povezane s hudičem. Po legendi so sveto Vilgeforte, hčerko portugalskega kralja, bogovi obvarovali pred poroko z njej neprijetnim ženinom tako, da so ji zrasli brki in brada. V obdobju svete inkvizicije brada in brki niso bili več znak za božanstvo. Lase so sežigali skupaj s telesom na grmadah v navzočnosti številnih gledalcev.

Že v naših časih so temni lasje na ženskem obrazu odražali nesrečno ljubezen. Sredi prejšnjega stoletja so menili, da je poraščenost ženskega obraza posledica zavržene ljubezni, in zdravniki so menili, da je vzrok nesrečna ljubezen.

V 18. stoletju je Amerika postala država lasulj in vložkov, ki so jih nosili moški in ženske. Ženske so nosile velikanske lasulje, za katere je morala skrbeti cela vojska frizerjev. Lasulja je bila arhitekturna umetnost. Ženske so si pomagale z vsemi mogočimi in nemogočimi pomožnimi sredstvi, da bi lasulje stale v navpičnem položaju. Vanje so vstavljali miniaturna gnezda, vrtove, celo sončni sistem z vrtečimi se planeti.

V začetku 20. stoletja so pričeske začele dobivati normalno obliko. Pod sloganom \”ženska lepota je v laseh\” se je začelo prodajati ogromno izdelkov za lase. Najbolj pomembno pa je bilo to, da so se ženske nehale ukvarjati z umetnimi lasmi. Svojo pozornost so posvetile naravnim lasem.

Pričeska je najpomembnejši del naše zunanjosti. Prek nje se trudimo prenesti na okolico svoje čustveno razpoloženje in ji dati tak ali drugačen smisel. Logično je, da se mora pričeska harmonično zlivati s tipom las, njihovo gostoto, slogom oblačenja in načinom življenja.

Danes je seveda v prvi vrsti pomembno zdravje las in optimalna, neobremenjujoča nega.

Kako mastni so vaši lasje, je odvisno od tega, kako mastna je vaša koža. Na mastni koži rastejo mastni lasje, na suhi koži pa suhi lasje. Normalna koža je zmerno mastna, se ne lušči, nima širokih por in ogrcev. Mastna koža je pokrita z debelejšim slojem kožne maščobe in ima masten lesk. Za tako kožo so značilne široke pore. Suha koža se rada lušči in je razdražena. Pogosta je mešana koža, ki pa nima nič skupnega z mešanim tipom las.

Količina maščobe na laseh je odvisna od delovanja žlez lojnic, ki je izključno individualno ter hormonsko in dedno zasnovano. Mastni lasje so pramenasti, vlažni, lepijo se na glavo in pričeska hitro izgubi polnost in zračnost. Po umivanju postanejo hitro umazani in neurejeni. Zelo pogosto spremlja mastne lase masten prhljaj.

Normalni, zdravi lasje so prožni, zlahka jih oblikujemo in tudi mokre brez težav češemo. So živahni, prožni in imajo lep lesk.

Suhi lasje so brez leska, radi se lomijo in cepijo, težko jih je oblikovati. Pogosto jih spremlja droben suh prhljaj. Navadno so suhi lasje tudi posledica nepravilne nege.

Za mešane lase je značilno, da so dolgi, mastni pri korenini, imajo suhe konice, ker se maščoba ne porazdeli po celi dolžini. Konice ne dobivajo dovolj maščobe, zato se pogosto cepijo.

In kakšni so oslabeli lasje?

Ti lasje so hrapavi, izgubili so lesk, težko se jih oblikuje. Če so se zgoraj omenjene spremembe zgodile nepričakovano in hitro, je to prvi znak za alarm. Ne smemo pozabiti, da se nekatere spremembe dogajajo postopno in jih lahko opazimo samo pod mikroskopom.

Vrste las

Razlikujemo tri vrste las in sicer dlačice, kocine in dolge lase. Poleg tega poznamo  še prehodne vrste.

Dlačice pokrivajo roke, noge in trup. So mehke in kratke (1,5 mm). To so prvi dlake, ki se  pri človeku pojavijo ob koncu tretjega meseca znotrajmaterničnega razvoja in so brez pigmenta. Še malce pred rojstvom se ti lasje pigmentirajo. Prva leta po rojstvu je prehodno obdobje, med spolnim dozorevanjem pa postanejo lasje terminalni.

H kocinam spadajo obrvi, trepalnice in dlake v nosu. Kocine so trde, vsebujejo pigment in so kratke. Pri starejših ljudeh, v glavnem pri možkih, začnejo kocine rasti tudi po obrazu.

Dolgi lasje rastejo na glavi, bradi in prsih, pod pazduho in na zunanjih spolovilih. Lasje na glavi imajo nekaj stopenj razvoja. Opazno začnejo rasti pri otrocih, starih od 2 do 3 leta, končno podobo pa dobijo med spolnim dozorevanjem. V tem obdobju nekoliko zamenjajo svoj izgled.

Dlake na spolovilih in pod pazduho postanejo debelejši in kodrasti. Običajna poraslost telesa je odvisna od spola, starosti in rase.

Oblika las

Oblika las je odvisna od oblike folikla, od sestave keratina v lasnem steblu, od rase in od posebnosti posameznika. Posplošeno lahko rečemo, da je oblika las odvisna od oblike lasnih koreninic.

Razlikujemo tri oblike las: ravni lasje, valoviti lasje in kodrasti lasje, ki so značilni za črnce.

Nega las

Umivanje las

Umivanje las je na videz preprosto opravilo.

Včasih nas ravno ta enostavnost zavede. Preverite! Pravil je osem, in če jih boste upoštevali, boste pripomogli k lepoti svojih las.

1. Lase najprej skrbno razčešite. Tako boste z njih odstranili večje kose umazanije in ostanke različnih lasnih preparatov.

2. Nato jih zmočite s toplo vodo. Voda ne sme biti niti vroča niti hladna. Naše babice so   si  lase umivale z deževnico, ker je mehka, voda iz vodovoda pa je trda. V trdi vodi so kalcijeve soli, ki na laseh puste sivo belo plast. Lasje postanejo suhi in lomljivi. Vodo lahko zmehčate sami, če ji dodate pol žličke jedilne sode.

3. Lase šamponirajte dvakrat.

4. Šampon uporabljajte varčno. Za kratke lase bo zadostoval za oreh velik kupček.

5. Šampona ne nanašajte takoj, ampak ga na dlani razredčite z malo vode.

6. Lase pri umivanju le nežno masirajte.

7. Umijte jih hitro, saj pralne in hranljive snovi delujejo že v nekaj sekundah.

8. Umite lase nežno ožmite, nalahno obrišite in ovijte z brisačo. Izogibajte se močnih in hitrih gibov. Z mokrimi lasmi delajte nežno. Vlakna suhih las so celo bolj trda od nohta, ko se zmočijo, pa se stanje v hipu spremeni. Zunanji, luskasti sloj se v vodi napne in postane občutljiv. Z nepazljivim česanjem posamezne luske odstranite, lasje bodo postali krhki in se bodo začeli cepiti, izgubili bodo lesk in prožnost.

Vse vrste las lahko sperete z vodo, ki ste ji dodali malo kisa, na koncu pa jih sperete še z mlačno vodo. Rjavolaske in temnolaske si lahko v zadnji vodi sperejo  lase s pravim čajem, ki naj bo mlačen. Lasje bodo posebno bleščeči. Blondinke naj zadnji vodi dodajo sok ene limone. Lase češemo samo z redkozobim glavnikom, ki pa ne sme imeti ostrih zob.

Pri razčesavanju je pomembno, da začnemo pri konicah in počasi nadaljujemo proti vrhu.

Negujte lase in zasijali bodo v vsej svoji lepoti.

Masaža lasišča

Masaža je zdrava za vse tipe las, razen za mastne, ker poveča delovanje žlez lojnic. Ni pa primerna za hudo bolne ljudi. Lasišča si ne smejo masirati tudi tisti, ki  imajo gnojne ali glivične okužbe ali ekcem (srbeče, nenalezljivo kožno vnetje).

Masaža ni priporočljiva pri hipertoniji oziroma pri povečanem krvnem tlaku.

Rezultati zdravilnega delovanja masaže niso vidni takoj, ker enostavno ne dohiteva vseh mehanskih procesov, s katerimi je masaža povezana. Masaža vas ne bo rešila pred plešavostjo, če se je proces že začel. Lahko pa vam pomaga pri preprečevanju plešavosti in sodeluje pri pospeševanju rasti novih las.

Zdravilno in krepilno delovanje masaže temelji na spodbujanju prekrvitve ter dovajanju kisika in hranilnih snovi lasem in koži na glavi. Ob masaži se žile in kapilare razširijo in krvna telesca se približajo stenam žil. Pri normalnem ali zožanem stanju takega učinka ni ali pa je povsem nepomemben, kar privede do manjšega dovajanja kisika in hranilnih snovi, ki so v krvi.

Masaža poveča aktivnost kože in las, zato jo priporočamo vsem, ki imajo na glavi suho kožo, ki imajo suhe lase ali suh prhljaj, ter vsem, ki jim zaradi nepravilnega prehranjevanja (shujševalne diete, motnje absorbcije hrane) izpadajo lasje. Predvsem ti ljudje potrebujejo energično masažo.

Masaža naj traja 10 do 15 minut. Priporočamo jo pred umivanjem las ali med njim, vendar ne več kot dvakrat na teden. Po umivanju las masaže ne priporočamo, ker povečuje izločanje maščobe. Priporočilo se nanaša samo na tiste, ki imajo mastne lase ali so nagnjeni k mastnim lasem.
Masaža po umivanju las je primernejša, ker zdravilne sestavine lažje prodirajo v lasišče. Najbolje je, da sami poskusite, kaj vam najbolj ustreza.
Masažo začnemo z nežnimi, božajočimi gibi, ki glavo segrejejo. Potem pritisk postopoma povečujemo. Končamo z nežnim božanjem.

Poznamo štiri osnovne gibe, ki jih mora vsebovati vsaka  pravilno narejena masaža. Masažni gibi so lahko krožni, v obliki črke N, kot rahli udarci ali nežni, božajoči gibi.

Povedali smo že, da se mora masaža začeti z božajočimi gibi. Gibe izvajamo z dlanmi, brez močnih pritiskov. Pomembno je, da roke pri masaži lasišče božajo, nikakor ga ne smejo drgniti. Koža se lahko minimalno premika. Lahkotno božanje oslabi mišice glave in deluje pomirjajoče na živce.

Božajoči gibi so lahko tudi močnejši, globlji, povzročimo jih z večjim pritiskom. Tudi v tem primeru lasišča ne drgnemo, medtem ko kožo premikamo. S takimi gibi ne začenjamo masaže, ker moramo kožo najprej dobro ogreti in razgibati.
Pri masaži je zelo koristno uporabljati zdravilna sredstva in druge hranljive dodatke.
Kombinacija masaže in dodatkov povečuje delovanje enega in drugega. Masaža izboljšuje prodiranje biološko aktivnih snovi v zdravilnih izdelkih. Preden začnete z masažo, nanesite na glavo izdelek, ki ste si ga izbrali.

Potek masaže

• Posamezne točke na vratu masiramo s palcema, s krožnimi gibi in s pritiskom.
• Z dvema prstoma ene roke masiramo nežno, ob robu lasišča, od ene strani senc do druge, s poudarjeno počasnimi gibi v obliki črke N. S temi gibi masiramo celoten zgornji del glave do vrtinca.
• Z mezincema se dotikamo senc, z drugimi prsti z rahlim pritiskom krožno masiramo v smeri vrtinca. Gibe ponavljamo v smeri proti sredini glave, tako da sistematično zajamemo celo glavo.
• Z robovoma obeh dlani z rahlimi udarci masiramo glavo v smeri od sprednjega dela proti zadnjemu. Prsti rok so nekoliko razprti, lasišča se dotikata le mezinca. To tehniko masaže izvajamo okoli glave, od enega ušesa do drugega, zraven pa lahko tako obdelamo tudi ramena.
• Masažo končamo z nežnimi, božajočimi gibi na predelih okoli ušes. Tudi te gibe lahko izvajamo na ramenih.
• Nato plosko pritisnemo z obema dlanema na senca, roki objameta glavo in počasi drsita po zgornjem delu glave proti tilniku.
• Poseben »plisirni« gib lahko pospeši praznjenje lojničnih kanalov in obenem intenzivno sprošča lasišče. Na lasišče razpremo prstanca, sredinca in kazalca obeh rok tako, da je razdalja med njimi približno
  2 cm, nato roki približujemo drugo proti drugi in ju spet umikamo.

Bolezni las in lasišča

Izpadanje las

Danes verjetno nihče več ne dvomi, da je naše telo enoten sistem, ki deluje po določenih zakonih. Ne gre samo za naše fizično telo, ampak tudi za vsa »druga telesa«, ki jih imenujemo bioenergetsko polje.

Kakšna pa je povezava med bioenergetskim poljem in našimi lasmi? Že slišim najbolj napredne bralce, da je povezava kar najbolj neposredna. Ko zbolimo, potuje informacija o bolezni do našega fizičnega telesa. Ta energetska informacija prizadene najbolj občutljiv ali najbolj pomemben organ.

Tokrat ne bomo govorili o androgeni plešavosti, ampak o postresnih težavah, ki niso nič manj pogoste in se največkrat pojavljajo pri lepši polovici človeštva. Logično vprašanje je, kam naj se skrijemo pred stresi, če nas obkrožajo povsod in vedno?

Ne bomo ugotovili nič novega, ker so o vsem že razmislili drugi. Pred stresi se nihče ne more skriti, lahko pa spremenimo odnos do njih. To seveda ni lahko. Za začetek je treba poiskati bistvo težave ter najti pri sebi moč, in si to tudi priznati. Potem je vse bolj enostavno.
Malo odkritosti, več ljubezni do sebe, ne egoizma, ljubezni, več ljubezni in potrpežljivosti do ljudi in rezultati bodo prišli kmalu. Začudeni boste, kako kmalu se bo vaše življenje začelo spreminjati na bolje.

Psihologi opozarjajo, da je pomembno, kako se človek odziva na stres. Vsak človek nima več kot dveh strategij obnašanja v stresni situaciji. Nekdo pokadi cigareto, drugi gre v telovadnico ali pa posluša svojo najljubšo glasbo. Zelo pogosta strategija je »beg v bolezen«, beg od nastalih težav. Na primer hude oblike aken pri mladih so pogosto povezane s podzavestnim strahom do nasprotnega spola (vzroki so skriti v zgodnjem otroštvu). Ko se verjetnost takih druženj poveča, se stanje poslabša. To je ena od strategij »bega v bolezen«.
Eden od vzrokov je povezan s starostjo. Kako človek sprejema svojo resnično starost? Kaj mu to pomeni? Na primer, če se ženski pri tridesetih pojavijo gubice in z njimi strah pred izgubo privlačnosti, občutek nepotrebnosti. To vodi v depresijo, stanje kože se poslabša, in krog je sklenjen.
Neredko slišimo mnenja, da las ni treba negovati, ker so mrtva materija.
Če se bomo do las obnašali, kot da so mrtvi, se bodo tako tudi odzivali. V trenutku, ko se bomo zavedali, da so živi, kakor mi sami, ter jih bomo začeli ljubiti in negovati, se bodo tudi lasje odzvali in se začeli spreminjati.

Če sami ne moremo odpraviti svojih psihičnih težav, se je treba obrniti na specialista. Stres se moramo v vsakem primeru naučiti premagovati. Ko boste živeli v ljubezni, spoštovanju do sebe in okolice, ko boste stremeli k veselju, energiji, umetnosti in modrosti z razumevanjem, da je to smisel življenja, bo prišlo tudi zdravje, harmonija duše, telesa in razuma.

Kaj pa lasje?

Lasje so eden od najbolj občutljivih elementov našega telesa in kot zunanji pojav harmoničnega življenja se bodo vrnili tja, kjer bi morali biti od samega začetka.

Hirzutizem in hipertrihoza

Hirzutizem prizadene samo ženske. Hirzutizem je androgeno povzročena poraščenost moškega tipa pri otrocih in ženskah na obrazu, prsih, trebuhu, trtici, zadnjici, notranjem delu beder in zunanjih spolnih organih. Hirzutizem lahko spremljajo androgena alopecija, ogrci, nizek glas, povečana teža, hipertrofija klitorisa, povečan libido, amenoreja ali moten menstruacijski cikel. Našteti dopolnilni znaki so lahko tudi neizraziti ali pa jih ni.
Vzrok je povečano izločanje androgenov in/ali moteno ravnovesje izločenih androgenov (več testosterona in manj njegovih predhodnikov). Včasih se hirzutizem pojavi med nosečnostjo ali menopavzo.

Čezmerna dlakavost

Vzroki za hirzutizem

Cushingova bolezen (povečano izločanje kortikosteroidov), bolezni nadledvičnih žlez, bolezni jajčnikov (policistični ovariji), nekatera zdravila (androgeni, anabolni hormoni, derivati progesterona, kontracepcijske tablete), družinski ali konstitucijski hirzutizem (dedna oblika, ki je popolnoma normalno stanje, ko ne opazimo drugih endokrinoloških motenj), idiopatski hirzutizem (obstaja mnenje, da je stanje povezano s povečanim delovanjem nekaterih encimov in povečano občutljivostjo lasnih mešičkov za delovanje androgenih hormonov).

Hirzutizem je vedno stanje, ki potrebuje ginekološko in endokrinološko obdelavo.
Na trgu je na voljo veliko izdelkov za odstranjevanje dlak (depilacijo), od krem do voskov. Vsaka ženska si izbere za svojo kožo najbolj primeren izdelek. Tudi  ponudba v kozmetičnih salonih je pestra.

Hipertrihoza je čezmerna dlakavost katerih koli delov telesa, tudi tistih, kjer rast las ni odvisna od androgenov. Bolezen lahko prizadene ženske in moške.

Vrste hipertrihoze

Prirojena hipertrihoza. Novorojenčkove dlake se kasneje ne nadomestijo s puhastimi in terminalnimi dlakami, ampak rastejo naprej in dosežejo 10 cm in več. Gre za genetski sindrom.

Pridobljena hipertrihoza. Iz lasnih mešičkov, iz katerih naj bi rasli puhaste dlake, začnejo rasti plodove dlake.

Z zdravili povzročena hipertrihoza. Enakomerna poraščenost različnih delov telesa, ki ni odvisna od androgenov, je pa povezana z jemanjem nekaterih zdravil: kortikosteroidov, ciklosporina, streptomicina, diazoksida, minoksidila, penicilina.

Simptomatska hipertrihoza. Srečamo jo pri porfiriji, možganskih poškodbah, fetalnem alkoholnem sindromu, kožnem in mišičnem vnetju, podhranjenosti, anoreksiji nevrozi.

Prhljaj in seboreja

Vsi, ki ste se vsaj enkrat srečali s prhljajem, in takih vas je večina, ste to težavo verjetno že proučili do potankosti. Skupni imenovalec nastanka prhljaja je kvasovka Pityrosporum ovale (Malassezia furfur).

Celice, ki nastanejo v temeljni plasti vrhnjice, se kot nevidni drobni poroženeli delci v suhi obliki izločajo z lasišča. Pri prhljaju je ta funkcija znatno motena. Poveča se celična izmenjava, vrhnjica hitreje raste in poroženi. Pri tem se ne izločajo več posamezni poroženeli delci, temveč večji poroženeli deli, ki jih sestavlja več sto sprijetih poroženelih delcev v obliki otrobov. Ta prhljaj je suh. Z lahkoto se odlušči z lasišča in je na laseh dobro viden. Prhljaj  na laseh ni samo estetska težava, je tudi idealno gojišče za bakterije in glivice. V drobnih ranicah, ki nastanejo s praskanjem, le-te povzročajo vnetja, ta pa lahko sprožijo seboroični dermatitis.

Seboreja je kožna bolezen, za katero sta značilni preveliko izločanje maščobe in spremenjena sestava maščobnega izločka, ki je posledica kopičenja maščobnih kislin. Vzroki za razvoj te bolezni so poleg genskih, endokrinih, nevroloških, prebavnih in stresnih dejavnikov tudi spremembe v fiziološkem ravnovesju ženskih in moških spolnih hormonov, še posebno v puberteti.
Maščoba se kopiči v lojnicah in na kožni površini, pojavijo se ogrci. Stanje še poslabšajo bolezni prebavil, kronične okužbe, pomanjkanje vitaminov (posebno A in C) in umazanija. Seboreja je eden od možnih vzrokov za izpadanje las.
Če nas poleg vsega še srbi glava in je koža na nekaterih mestih pordela, imamo vse znake seboroičnega dermatitisa.

Mehanizem nastanka prhljaja

Na prvi pogled je vse jasno. Najprej se naseli kvasovka, potem čakamo na prhljaj. Vendar pa prhljaja ne dobi vsak. Kje je vzrok?

Znano je, da nas kvasovka, ki se je naselila na lasišču, lahko kar nekaj časa pusti pri miru in nas s svojo prisotnostjo ne vznemirja. Toda če se nam zdravje samo malce poslabša, opazimo spremembe. Mogoče je vzrok hormonska sprememba, mogoče smo spremenili način prehranjevanja (npr. več sladkorja in maščob), mogoče je kriva resna bolezen, mogoče stres? Se je spremenil naš imunski sistem? Gre za pomladansko pomanjkanje vitaminov? Slabo okolje?  Kateri koli od naštetih dejavnikov ali njihova kombinacija lahko sproži nastanek prhljaja.

Če ste pazljivo prebrali zgornje besedilo, verjetno že razumete, kje so vzroki za neuspele poskuse odpravljanja prhljaja. Te naloge se je treba lotiti sistematično. Pomislimo, kako ponavadi delamo. Po televiziji se nagledamo reklam, gremo v najbližjo trgovino in kupimo najnovejši naj naj šampon proti prhljaju. Težavo poskušamo rešiti od zunaj in pri tem pozabljamo, da vsaka kožna težava izvira od znotraj. To vsekakor ne pomeni, da ni treba uporabljati šamponov proti prhljaju. To pomeni, da moramo izkoreniniti vzrok, ki je zmotil ravnovesje v našem telesu. Samo tako namreč lahko pričakujemo uspeh.

Za začetek bi bilo dobro izključiti vso hrano, ki škoduje: močno začinjeno, slano, zapečeno, velike količine alkohola, mastno. Zmanjšati bi bilo treba količino zaužitih ogljikovih hidratov (sladkarije in močnato hrano). Povečati je treba količino zelenjave, nesladkega sadja, mleka in mlečnih izdelkov. Ne smemo pozabiti na vitamine A, E, B, C in minerale (kalcij, baker, cink).

Poglejmo, kakšni so šamponi proti prhljaju. Eni zdravijo samo simptome, drugi delujejo neposredno na glivico. Šampon proti prhljaju, ki deluje neposredno na glivico, je Oronazol (ketokonazol), luske na lasišču pa najlaže odstranimo s 5 do 10 odstotnim salicilnim oljem.
Ne pozabite, da sušenje s sušilnikom ni priporočljivo.

Če vaši poskusi niso obrodili rezultatov in pri sebi opažate znake seboroičnega dermatitisa, je čas, da se odpravite k specialistu.

Druge bolezni las

Vretenasti lasje (monilethrix)

Dedna bolezen, pri kateri so lasje vretenasto zadebeljeni v razmikih od 0,5 mm do 1 mm. Na mestih, kjer so tanjši, se praviloma tik nad lasiščem odlomijo. Te lasne nepravilnosti nastanejo le v otroški dobi, zelo kmalu pa se razvije trajna plešavost. Iz lasnih mešičkov se razvijejo drobne roženinaste tvorbe, zato je lasišče je na otip hrapavo.

Zasukani lasje (pili torti)

Posamezni lasje so sploščeni in na nekaterih mestih zasukani okoli svoje osi. Pri zunanjem pregledu se vidijo najpogosteje na zatilju in sencah kratki, nalomljeni lasje. Posledica je krožna plešavost. Poleg zdravljenja je treba lase tudi pravilno negovati: ne sme se jih presušiti, ne sme se jih barvati in sušiti s sušilnikom. Umivati jih svetujemo le enkrat na teden ter v vodo za izpiranje dodati koprivni ali kamilični čaj. Lase in lasišče je občasno priporočljivo namazati z rastlinskim oljem.

Lasna vozličavost (trichorrexis nodosa)

Gre za vozličaste nabrekline na laseh. Na teh delih se las rad odlomi in razvejano cepi. Las se odlomi z lahkoto, tako da so na večjem ali manjšem predelu lasišča vidni ostanki odlomljenih las in izrazita plešavost. V nasprotju z drugimi lasnimi nepravilnostmi lahko te nabrekline povzročijo tudi zunanji dejavniki, zato tako nastale lasne vozliče prištevamo k lasnim poškodbam.

Zdravljenje je usmerjeno k zmanjšanju poškodb las.

Trihotilomanija (trichotillomania)

Pojavlja se pri nevrotičnih ljudeh oziroma ljudeh z duševnimi motnjami. Pri ženskah je dvakrat pogostejša kot pri moških. Bolniki si lase pulijo, včasih jih tudi jedo (trichophagia).

Bolezen se zdravi s psihoterapijo.

Trichorrexis invaginata: lasje so oblikovani kot bambusova palica in zrastejo le 3 do 4 cm.

Pili anulati: po dolžini se na laseh izmenjujejo svetlejši in temnejši obročki.

Pili recurvati: srečamo jo pri temneje obarvanih in temnolasih moških, posamezne dlake, zlasti na bradi in vratu, rastejo navznoter in s tem povzročajo vnetje.

Trichoshisis: lasje so nalomljeni in razcepljeni v obliki čopiča.

Alergije

Alergije so neprijetna nadloga. Z znanjem, dobro voljo in primernim zdravljenjem lahko odpravimo večino težav.

• Alergijske reakcije po piku žuželk so poznali že stari Egipčani. Faraon Aha Ali Menes, ki je živel v letih okrog 3000 pred našim štetjem, je umrl nenadne smrti – verjetno zaradi pika žuželke.
• Prvi zapisi o alergijskih rekcijah so iz leta 1699.
• Pomen alergijske reakcije so pojasnili v začetku 20. stoletja (Waterhouse, 1914).
• Danes ima že skoraj vsak peti človek težave, ki so povezane z alergijo.
• Po napovedih strokovnjakov naj bi bila do leta 2020 alergična polovica Zemljanov. Vzroki so predvsem vse večje onesnaževanje našega planeta in ogrevanje ozračja ter dejstvo, da je verjetnost, da bodo alergiki tudi otroci alergičnih staršev, kar 70-odstotna. Če je alergičen samo eden od staršev, je verjetnost za razvoj alergije pri otroku manj kot 30-odstotna, pri starših brez alergije pa manj kot 10-odstotna.

Kaj je kaj

Alergen je snov, ki vstopi v telo, razdraži imunski sistem in povzroči nastajanje specifičnih protiteles. Alergen je lahko naravnega izvora ali pa je sintetizirana kemična spojina.

Alergija. Beseda alergija je grškega izvora in pomeni reagirati drugače. Ljudje se velikokrat zavestno odzovemo drugače, kot okolica od nas pričakuje. Včasih rečemo, da smo alergični na tega ali onega, s čimer ponavadi izrazimo svojo preobčutljivost. Podobno je tudi pri alergijah, saj telo pretirano odreagira ob stiku s sicer nenevarno snovjo.
Naš imunski sistem včasih pretirava in se nepričakovano upre nekaterim živilom, cvetnemu prahu, zdravilom, sestavinam tkanin, dlaki domačih živali. Poznamo že več kot 20 000 alergenov, ki se jim naše telo lahko upre. Ob stiku z njimi se sluznica v ustih, nosu in očeh razdraži, boli nas glava, imamo drisko, v najhujšem primeru lahko pride do krčev v sapnicah in nepravilnega delovanja krvnega obtoka. Najpogostejši alergen, ki je v več kot 90 odstotkih povzročitelj celoletnega alergijskega rinitisa, je pršica hišnega prahu.

Anafilaktični šok je najhujša oblika takojšnje preobčutljivostne reakcije, ki se lahko konča s smrtjo. Ob stiku preobčutljive osebe z alergenom je prizadetih več organskih sistemov hkrati. Pojavi se srbenje, pospešen utrip, oteženo dihanje, krč v dihalih, hitrejši srčni utrip in v skrajnem primeru šok in srčna odpoved. Do anafilaktičnega šoka pride največkrat po pikih žuželk in zaužitju nekaterih zdravil ali hrane.

Antigen je vsaka snov, ki se specifično veže s protitelesom.

Atopija je dedna nagnjenost za tvorbo posebnih protiteles za alergene, ki pri večini ljudi ne povzročajo imunskih reakcij. Pri takem človeku (atopiku) dedni zapis naroča imunskemu sistemu, da ob stiku s tujo snovjo tvori veliko protiteles.

Histamin je eden najpomembnejših prenašalcev pri alergijskih reakcijah. Posledice njegovega delovanja so za telo škodljive (razširitev krvnih žil in padec krvnega tlaka, vnetje in nabrekanje sluznice ter izločanje sluzi, krčenje mišic sapnika, krči v želodcu in črevesju, pordela koža).

Imunski sistem je skupek različnih celic, ki telo branijo pred škodljivi snovmi. Vsiljivca prepoznajo, razgradijo, nevtralizirajo in odstranijo iz telesa.

Protitelesa proizvaja imunski sistem. Protitelesa so imunoglobulini in njihova naloga je, da tuje snovi naredijo telesu neškodljive.

Psevdoalergija se kaže kot alergija in se pojavlja pri ljudeh, ki nimajo atopije. Pri teh reakcijah imunski sistem ni vključen. Pojavi se, če na primer pojemo čokolado, hrano z veliko kvasa, spijemo rdeče vino ali pa zaužijemo kaj drugega, kar vsebuje veliko histamina. Pojavijo se enaki simptomi kot pri alergiji (npr. rdečica, srbenje), do predhodne preobčutljivosti pa ne pride.

Preobčutljivost (senzibilizacija) se pojavi ob prvem stiku z alergenom in je neke vrste imunski spomin. Ko se telo prvič sreča z alergenom, si ga zapomni. Ob drugem in vseh naslednjih ponovnih stikih z alergenom pride do preobčutljivostne reakcije.
Razvoj preobčutljivosti traja pri različnih ljudeh različno dolgo, pri nekaterih nekaj dni, pri drugih tudi več let.

O dojenčku

V preteklosti je bila zdrava prehrana dojenčka osredotočena »le« na pokrivanje njegovih potreb po energiji in hranilih ter na njegovo zdravje v krajšem časovnem obdobju. Najnovejši razvoj znanosti pa dokazuje, da ima prehrana v najzgodnejšem obdobju (že pred rojstvom in zlasti v 1. letu življenja) pomembne učinke na zdravje še v odrasli dobi!

Zdrava prehrana in zdrav življenjski slog pred nosečnostjo in med njo ter v času dojenja in hranjenja dojenčka sta pomembna, dragocena in dolgoročna naložba v zdravje. To je poleg vaše ljubezni do dojenčka in otroka najlepša popotnica za njegovo in vaše zdravo in dolgo življenje! Hkrati je to priložnost, da čim bolj izboljšate prehrano in življenjski slog vse družine.

Materino mleko je najbolj zdrava hrana za dojenčke. Če ne morete dojiti ali imate premalo mleka, se o izbiri nadomestne hrane posvetujte s pediatrom.

Materino mleko lahko nadomešča začetno in nadaljevalno mleko za dojenčke.
Začetno mleko za dojenčke popolnoma zadošča prehranskim potrebam zdravih dojenčkov v prvih 6 mesecih starosti.

Nadaljevalno mleko za dojenčke je živilo za zdrave dojenčke od 6. meseca starosti dalje in predstavlja glavno tekoče živilo vse bolj raznolike prehrane. V prvih 4 oz. 6 mesecih se ne sme uporabljati kot nadomestek za materino mleko.

Ponovno navajanje dojenčka na dojenje, ki je že bil hranjen po steklenički, je sicer zahtevno, a je izvedljivo, če si tega želi mati in če ima ustrezno strokovno podporo zdravstvenega osebja.

Vedno pripravite svež obrok in uporabite le priloženo merico! Nepravilna priprava in shranjevanje obrokov lahko povzroči tveganje za dojenčkovo zdravje.

vir: e-zdravje

Antibiotiki

Pravilna uporaba

Antibiotiki so pomembna zdravila, ki jih uporabljamo za zdravljenje bakterijskih okužb, denimo s streptokoki povzročene angine, bakterijskega meningitisa, z bakterijami povzročene pljučnice in številne druge. Bakterije lahko sčasoma postanejo odporne proti antibiotikom. Govorimo o bakterijski rezistenci, ki se kaže z neučinkovanjem antibiotika na določeno bakterijo. Pogosteje ko uporabljamo določen antibiotik, večja je verjetnost za pojav bakterijske rezistence. To bomo omejili, če bomo antibiotike uporabljali le, kadar jih bomo res potrebovali, in porabili vso proporočeno količino.

Zbolel sem. Mislim, da potrebujem antibiotik.

Antibiotik ni univerzalno zdravilo za vsakršno okužbo.

Antibiotiki so zelo uspešna zdravila, vendar zdravijo le okužbe, povzročene z bakterijami. Če ste prehlajeni ali imate gripo, tega stanja ne bodo pozdravili, saj je povzročeno z virusi, proti katerim ne učinkujejo. Prav tako niso uspešni pri večini primerov kašlja, bolečega žrela ali bolečinah v ušesu. Pravilno diagnozo in odločitev o tem, ali potrebujete antibiotik, lahko postavi in sprejme samo zdravnik. Upoštevajte, da je približno 8o% primerov okužb nosne votline, ušes, žrela in pljuč povzročenih z virusi, in ne z bakterijami!

Prehlajen sem, zdravnik pa mi noče predpisati antibiotika.

Zdravnik ravna pravilno, saj vam antibiotik ne bi pomagal. Ob prehladnih obolenjih vam priporočamo pitje tekočine in počitek. Kašelj, boleče žrelo in druge znake prehlada lahko ublažite z zdravili brez recepta. Za nasvet o izbiri primernega zdravila povprašajte lekarniškega farmacevta. Antibiotiki ne bodo odpravili glavobola, olajšali bolečine ali znižali povišane telesne temperature. Zdravnika obiščite, če znaki prehlada trajajo dlje kot tri tedne, opazite pomanjkanje sape ali čutite bolečine v prsih.

Shranjenega imam še nekaj antibiotika. Uporabil bom kar tega.

Zdravljenje s preostankom antibiotika je nesmiselno in lahko nevarno. Bolezni imajo lahko podobne simptome, a jih različno zdravimo, zato nikoli ne uporabljajte antibiotika brez predhodnega pregleda pri zdravniku. Vsi antibiotiki namreč niso primerni za vsako bakterijsko okužbo. Vsak antibiotik tudi ni primeren za vsakega bolnika, nekateri ljudje so namreč na določene antibiotike alergični. Tudi če bi izbrali pravilen antibiotik, zaradi premajhne količine zdravila okužbe ne boste pozdravili. Poleg tega bo okrevanje podaljšano, obenem pa tvegate razvoj rezistence.

Moram zdravnika in farmacevta opozoriti na zdravila, ki jih uporabljam?

To morate storiti vedno, kadar vam zdravnik predpiše novo zdravilo ali ga kupite v lekarni. Tudi antibiotiki lahko vstopajo v neželene interakcije z drugimi zdravili, kar lahko poveča tveganje za pojav neželenih dogodkov ali vpliv na učinek zdravil. Sočasna uporaba klaritromicina iz skupine makrolidnih antibiotikov lahko poveča tveganje za pojav neželenih učinkov nekaterih zdravil za znižanje ravni holesterola (simvastatin), kar se lahko v skrajnem primeru izrazi kot huda poškodba mišičnih vlaken. Nekateri antibiotiki pa lahko ob sočasni uporabi antacidov ali kalcijevih nadomestkov ne učinkujejo.

Zdravnik mi je predpisal antibiotik. Kako naj ga uporabljam?

Zdravilo morate uporabiti, kot so vam naročili. Nikoli ga ne shranjujte za pozneje niti ga ne posojajte drugim. Uživajte ga v pravem odmerku, ob predvidenem času in tako dolgo, kot je treba. S pravilno uporabo boste pripomogli k upočasnitvi pojava odpornosti bakterij proti antibiotikom.

Zakaj moram antibiotik odmerjati natančno na uro?

Vsako zdravilo, tudi antibiotik, se iz telesa v določenem času izloči. Bakterije najdejo v telesu ugodne razmere za rast, zato se hitro razmnožujejo. Če izpustite odmerek, jim omogočite razmnoževanje, kar podaljša zdravljenje ali celo pripomore k pojavu rezistence.

Kako naj zaužijem antibiotik glede na obrok hrane?

Tako kot pri drugih zdravilih tudi pri vseh antibiotikih nimamo enakega odgovora. Določene, denimo amoksicilin, lahko zaužijemo ne glede na obrok hrane. Optimalni učinek nekaterih zagotovimo, če jih zaužijemo ob ali kmalu po obroku hrane (npr. cefuroksim iz skupine cefalosporinskih antibiotikov), drugih pa, če jih zaužijemo na prazen želodec (npr. fluidoksacildin iz skupine penicilinskih antibiotikov). Jemanje nekaterih antibiotikov (npr. doksiciklina) priporočamo ob obroku hrane, saj tako zmanjšamo prebavne težave (slabost, bolečine v trebuhu).

S čim naj poplaknem tableto oziroma kapsulo antibiotika?

S kozarcem vode. Praviloma priporočamo poln kozarec vode, kar je pomembno upoštevati pri nekaterih antibiotikih, recimo kapsulah s klindamicinom, saj se tako izognemo možnemu nastanku razjed požiralnika. Slabši učinek tetraciklinskih antibiotikov lahko pričakujemo, če jih zaužijemo s sokovi, obogatenimi s kalcijem ali z mlekom.

Katere neželene učinke lahko povzroči antibiotik?

Zdravljenje z antibiotiki lahko poruši naravno ravnovesje bakterij, posledica česar je lahko driska ali vaginalna kandidoza. Ob uporabi antibiotikov se lahko pojavijo tudi drugi neželeni učinki, kot so izpuščaji, bolečine v želodcu in preobčutljivost za sončno svetlobo. Ob pojavu neželenih učinkov se posvetujte s farmacevtom ali zdravnikom.

Zdrav sem. Kam s preostalim zdravilom?

Antibiotik morate jemati tako dolgo, kot vam je naročil zdravnik.

Čeprav se počutite bolje ali celo odlično, je pomembno, da zaužijete toliko enot zdravila, kot vam je naročil zdravnik. Če jemanje samovoljno predčasno prekinete, tvegate, da ne bodo uničene vse bakterije. Bolezen se lahko ponovi, razvije pa se lahko tudi odpornost proti antibiotiku. Rezistentne bakterije ne škodujejo samo vam, ampak se lahko razširijo na druge. Vsako leto pokončajo 25.000 ljudi v Evropi.

Preostanek antibiotika vrnite v lekarno.

Antibiotika ne shranjujte doma, ampak ga vrnitev lekarno. Odločitev o tem, ali boste ob naslednji bolezni potrebovali antibiotik, lahko sprejme samo zdravnik, ki vam predpiše tudi dovolj zdravila. Uporaba napačnega antibiotika lahko namreč omogoči razrast bolj škodljivih bakterij. Nikakor ne smete ponuditi antibiotika drugi osebi. Verjetno ji ne bo koristil, lahko pa ji resno škoduje, če je nanj alergična.